Po Mariji k miru

V Marijinem imenu se skriva beseda MIR. To ni naključje, naš notranji mir, ki je naše največje orožje zoper nemir tega sveta, temelji na Mariji. Podoba Marije današnjega praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, prikazuje Marijo kot dekle stoječo z eno nogo na kači. Kača predstavlja Satana, ki razdvaja, laže ter na ta svet vnaša nemir, kaos, ki ogroža naše življenje, naš duhovni in telesni blagor: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« pravi Eva v današnjem prvem berilu. Vedno znova se v našem življenju pojavi neka kača, hudi zmaj, ki nas s svojim brezsmiselnim govorjenjem ali rjovenjem zmede, da počnemo neumnosti.

Toda mi imamo Marijo. Marijo, ki v naša življenja vnaša red in mir, s tem, ko nam v naša življenja prinaša Jezusa, saj nas je Bog »v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam sporoča, da Gospodov mir prihaja v naša srca z brezmadežnostjo: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj.« Marija je morala biti brezmadežna, da je lahko v svoje življenje sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. To je kot takrat, ko hočemo doma nekaj skuhati ali speči -potrebujemo čisto posodo in ostale pripravke. To je podobno kot če hoče zdravnik operirati pacienta, potrebuje čiste in sterilne kirurške pripomočke.

Brezmadežnost ni moralno – etična kategorija. Brezmadežnost tudi ni zunanja popolnost, saj po Evi postajamo od znotraj omadeževani zaradi izvirnega greha, ki je napuh, samovolja, neposlušnost, trma. Po Mariji pa postajamo brezmadežni, ko se prepustimo Božji volji in previdnosti, kot Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« Ko se bomo uspeli, tudi po Marijini priprošnji, prepustiti Božji volji in previdnosti, bomo postali brezmadežni. V nas ne bo madeža Satanovega napuha, temveč bo nas delovalo »veličastvo njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« In zato boste šli pred Božičem k spovedi.

Teden Božjega otroštva - sveti Bruno

Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.

Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.

Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.

Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.

Teden Božjega otroštva - sv. Frančišek Asiški

Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.

Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.

Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.

Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.

Teden Božjega otroštva - sv. Terezija Deteta Jezusa

Danes v naši župnij začenjamo »Teden Božjega otroštva«. To ni teden nezrele infantilnosti, temveč teden v katerem s pomočjo svetnikov, ki godujejo od 1. do 7. oktobra spoznavamo, kaj pomeni biti Božji otrok, kar postanemo s zakramentom svetega krsta. Letos se bomo posvetili kreposti zaupanja. Sveta Terezija Deteta Jezusa, ki danes goduje, kakor že njeno ime pove, je zaupala Bogu, kakor naj bi otrok zaupal staršem, saj je otrok, dete popolnoma odvisno od svojih staršev. Tako beremo v današnjem berilu: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi.«

Če človek, brez zaslombe Boga Očeta zaupa človeku in zaupa samo človeku, je lahko hitro bridko razočaran. Pa naj bo to zaupanje znanosti, zdravniku, politiku ali duhovniku. Sveta Terezija Deteta Jezusa je vso tolažbo pričakovala in dobila od Boga, ki ji je to naklonil preko ljubeče družine staršev in sester, ter kasneje redovnic karmeličank. Mati prednici, ki so se sicer menjavale, je zaupala, kakor bi zaupala Bogu. Kakšno neizmerno zaupanje je imela Terezija Deteta Jezusa, povedo njene lastne besede: »Ne boj se Jezusu zatrjevati, da ga ljubiš, čeprav tega ne čutiš. To je uspešno sredstvo, ki Jezusa tako rekoč primora, da ti prihiti na pomoč.«

Človek, ki živi brez zaupanja, ni samo obsojen na pekel, temveč že živi v peklu. Terezija Deteta Jezusa pravi: »Zaupanje, le zaupanje vodi k ljubezni«. Zaupati pa moramo brez zadržkov, kot majhen otrok zaupa staršem. Jezus zato ne pravi zaman: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo«. Življenje nas lahko hitro spravi na stran pota: preizkušnje, grehi, nas napravijo cinične, tečne, zadržane. V takšnem vzdušju je res težko zaupati. Spreobrniti se moramo in svoje čute, svojo voljo usmeriti na Jezusa. Z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi in svete evharistije, zaupamo, ter se prepuščamo v Božje roke, v Božjo previdnost, ter se krepimo v zaupanju.

Zakaj zgolj »v Jeruzalemu boste potolaženi.« Jeruzalem pa je Jezus v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Kdor ta dva zakramenta redno prejema Jezusa ljubi, mu zaupa in se mu zaupa, čeprav tega zaupanja včasih ne čuti. Toda saj čutenje ni vedno vse. Veliko bolj je pomembno zavedanje: da si ljubljeni Božji otrok.

Globočina bolečine Boga

Kdo more izmeriti globočino bolečine pravičnega Boga, ki ga nihče potrebuje, ter ga preganjajo tisti, ki so njegovi: "S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto.« Mar nam ni s križanjem svojega Sina Jezusa Kristusa izkazal dovolj dobrote. Mar nam Jezusovo vstajenje, ki se razodeva v zakramentih ni dovolj za pristno in trdno krščansko upanje? Čemu potem sramotimo in mučimo svojega Boga, »ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom.«

Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.

Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.

Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.

Revežovo mazilo

Potrpežljivost je Božja mast, je zdravilo za vsako rano – duhovno ali telesno. A vsak se z njo ne more mazati. Da bi se nekdo mazal s potrpežljivostjo, je potrebna duhovna naravnanost, ki je lastna revežu, kateri plaho in previdno ravna, da ne bi kaj prehitro storil ali govoril, ter tako kaj napačno storil.

Samo revež je lahko potrpežljiv, ker samo on vse svoje upe polaga v Boga: »Recite njim, ki so plahega srca: Bodite močni, nikar se ne bojte. Glejte vaš Bog! Maščevanje prihaja, on prihaja da vas reši.« In za reveža je tukaj Jezus. Revež je kakor mož iz današnjega evangelija: Revež je gluh, ter zato ne sliši mikavnih besed tega sveta. Ker je gluh in ne sliši je preprost. Revež tudi težko govori, ter zato ne greši veliko. Z revežem, ki težko govori se je težko skregati.

Vendar ni vsak reven, revež, tudi ni vsak bogataš, bogat. Tukaj gre za duhovno naravnanost, če želite, lahko temu rečete karakter, značaj. Resničen revež je potrpežljivo odvisen od Boga. Kakor mati Marija, kakor vsi svetniki, med katerimi je tudi mati Terezija. Kdor ni kakor revež iz današnjega evangelija, ne bo nikdar, ponavljam nikdar prišel v nebeško kraljestvo, zato ker ga ne potrebuje. Ne moreš nasititi sitega, ne moreš ogreti tistega, ki ga ne zebe, ne moreš zadovoljiti nekoga, ki ni potreben. Nadut bogataš, ki je poln samega sebe, pa potrebuje zgolj in samo neke cenene rituale, ki morda dišijo po veri, ki morda izvirajo iz vere, vendar vera niso. Prava vera je vera revežev, ki nimajo drugega, kakor da potrpežljivo čakajo in prosijo: »Tedaj so privedli gluhega in ga prosili, da bi položil roko nanj.«

Jezus je in deluje preko Cerkve za reveža, zakaj: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva.« Sveta mati Terezija, ki danes goduje, se je posvečala revežem, ker so oni izbrani od Boga. Preko revežev, ki niso mogli govoriti je mati Terezija slišala glas ljubega Jezusa. Preko revežev, ki so bili gluhi za bogastvo, ki ga ta svet nudi se je učila potrpežljivosti: »Bodite močni, nikar se ne bojte. Prihaja Božje povračilo, on prihaja, da vas reši.« Mažimo se s potrpežljivostjo in spoznali bomo, da Božja previdnost vse čudovito ureja in vodi, če ji le to dopustimo