Danes na praznik Vseh svetnikov, obeležujemo, praznujemo in slavimo Boga v vseh svetnikih in svetnicah, ki so kdaj koli živeli na zemlji in sedaj prebivajo v nebesih. Svetnike častimo preprosto zato, da bi preko njihovega zgleda in priprošnje prišli do Boga. Svetnik je svetnik predvsem zato, ker se kot prvo zaveda in priznava da je »Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!« In to nam nekako največkrat še uspe.
Svetnik ali svetnica pa sta svetnika v drugo zato, ker ne komplicirata in na Boga že v času zemeljskega življenja gledata takšnega »kakršen je«. In tukaj v drugo nam največkrat ne uspe. Zakaj vsakdo, ki gleda Boga takšnega »kakršen je« ima »upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« Upanje v Boga, da zmore iz najhujšega zla, iz najhujše krivice napraviti nekaj dobrega nas očiščuje zmotnih predstav o Bogu, o nebesih, o Cerkvi, o naših bližnjih s katerimi hočemo ali nočemo živimi in delamo.
Svetniki vidijo Boga takšnega kakršen je in ga ne vidi kot avtomat za izpolnjevanje želja. Tudi ni Bog sredstvo za izživljanje svojih fanatičnih frustraciji. Bog ni trofeja, ki naj bi si jo z lastnimi zaslugami prislužili ali nagrada za uspešno in poslušno krščansko življenje. In predvsem za kristjana, za katoličana Bog ni sovražnik. Bog je naš največji blagor, saj je »»Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!«
In v današnjem prvem berilu smo slišali »Vsi angeli so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga«. Ne samo angeli, tudi vsi svetniki in svetnice, ki jih danes slavimo, častimo in veselo praznujemo so že v času svojega zemeljskega življenja morali in hoteli pasti na svoje obličje, ter moliti Boga. In kako so to naredili: bili so ubogi v duhu, bili so krotki. Bili so žalostni, ker vesel človek ne more biti potolažen. Bili so lačni in žejni pravice, kajti popoln človek ne more biti nasičen. Bili so čisti v srcu, miroljubni in bili zaradi pravice preganjani. Zaradi Jezusa, ne zaradi lastne nečimrnosti, so jih zasramovali, preganjali vse hudo zoper njih lažnivo govorili. Kar poglejmo svetega Roka, kaj so z njim napravili ko je prišel po dolgem času nazaj: v ječo so ga vrgli.
Bog je takšen kakršen je in videli ga bomo le če bomo živeli po blagrih. In ko ga bomo videli, bomo imeli upanje, ki pa je tisto veliko plačilo, ki nam ga blagri danes obljubljamo: »kajti veliko je vaše plačilo v nebesih«. Upanje, da z videnem Boga, vidimo večno življenje v nebeškem kraljestvu.
Svetnik ali svetnica pa sta svetnika v drugo zato, ker ne komplicirata in na Boga že v času zemeljskega življenja gledata takšnega »kakršen je«. In tukaj v drugo nam največkrat ne uspe. Zakaj vsakdo, ki gleda Boga takšnega »kakršen je« ima »upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« Upanje v Boga, da zmore iz najhujšega zla, iz najhujše krivice napraviti nekaj dobrega nas očiščuje zmotnih predstav o Bogu, o nebesih, o Cerkvi, o naših bližnjih s katerimi hočemo ali nočemo živimi in delamo.
Svetniki vidijo Boga takšnega kakršen je in ga ne vidi kot avtomat za izpolnjevanje želja. Tudi ni Bog sredstvo za izživljanje svojih fanatičnih frustraciji. Bog ni trofeja, ki naj bi si jo z lastnimi zaslugami prislužili ali nagrada za uspešno in poslušno krščansko življenje. In predvsem za kristjana, za katoličana Bog ni sovražnik. Bog je naš največji blagor, saj je »»Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!«
In v današnjem prvem berilu smo slišali »Vsi angeli so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga«. Ne samo angeli, tudi vsi svetniki in svetnice, ki jih danes slavimo, častimo in veselo praznujemo so že v času svojega zemeljskega življenja morali in hoteli pasti na svoje obličje, ter moliti Boga. In kako so to naredili: bili so ubogi v duhu, bili so krotki. Bili so žalostni, ker vesel človek ne more biti potolažen. Bili so lačni in žejni pravice, kajti popoln človek ne more biti nasičen. Bili so čisti v srcu, miroljubni in bili zaradi pravice preganjani. Zaradi Jezusa, ne zaradi lastne nečimrnosti, so jih zasramovali, preganjali vse hudo zoper njih lažnivo govorili. Kar poglejmo svetega Roka, kaj so z njim napravili ko je prišel po dolgem času nazaj: v ječo so ga vrgli.
Bog je takšen kakršen je in videli ga bomo le če bomo živeli po blagrih. In ko ga bomo videli, bomo imeli upanje, ki pa je tisto veliko plačilo, ki nam ga blagri danes obljubljamo: »kajti veliko je vaše plačilo v nebesih«. Upanje, da z videnem Boga, vidimo večno življenje v nebeškem kraljestvu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar