Danes, ta trenutek, v letu 2021 skorajda živimo, kakor to opisuje evangelist Luka v današnjem evangeliju: »Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega¸ kar bo prišlo nad ves svet.« Zaradi tega nesrečnega virusa in vseh kriz, ki posledično za tem prihajajo prav gotovo nič več ne bo tako, kot je včasih bilo. Toda če zaradi vsega tega ali onega od strahu trepetamo, je to jasno znamenje, da nam je umanjkalo upanja.
Danes na prvo adventno nedeljo smo začeli z novih cerkvenim letom in s tem pripravljanja na rojstni dan Jezusa Kristusa. Zato smo prižgali prvo adventno svečko, s katero bomo ta teden razmišljali in se uvajali v krepost upanja, da bodo »pred Bogom in našim Očetom« utrjena naša srca in življenja »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi,« na Božični dan.
Brez upanja ste goli in bosi v tej solzni dolini, kakor jo opisuje Marijina pesem. Brez upanja ni: ne miru, ne veselja, ne ljubezni niti vere. Ne zamenjujmo upanja z optimizmom, s katerim se tolažijo postarane sufražetke, katere imajo po hiši nalimane listke z napisi kot je 'bodi nasmejan, danes je sončen dan', četudi zunaj padajo ošpičene prekle. Upanje ni tiščanje glave v pesek, temveč je življenje v resničnem času in prostoru v katerem pač živimo in delamo, z vsemi odtenki in okusi: Če pada dež in je turoben dan, ne bomo rekli, da sije sonce in je vse lepo. Upanje namreč ni prepričevanje samega sebe, da je in bo vse dobro, temveč, da ima vse svoj smisel, v božanskem načrtu Božje previdnosti in sicer glede na obljubo »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem.«
Če stojiš zraven optimista, potrebuješ injekcijo inzulina, ker je tako ogabno sladko-prijazen, v resnici pa se utaplja v »razuzdanosti, pijančevanju in življenjskih skrbeh«. Optimist je živčna razvalina ker nima Božje obljube, na katero bi se naslonil. Zato skuša vedno na silo nekaj doseči. Četudi samo z nekim čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani pa se človek, ki z upanjem na Božjo obljubo zre nad kruto realnostjo življenja in dela, ter zato čuje in moli, in pričakuje ter ima zato čas priti v cerkev, pred tabernakelj, četudi ni nobenega, kateremu bi se lahko pokazal. Za optimista je čas sovražnik, za vernika pa zaveznik.
Kaj bomo torej počeli v prvem adventnem tednu? Bili bomo ovčke kakor pravi sveti Janez Zlatousti: ovčka, gre proti pastirju, volk pa od njega beži. Šli bomo proti Jezusu z prižgano svečko upanja. Izpolnili bomo Jezusovo naročilo: »čujte in vsak čas molite.« Ta teden se boste zbirali ob prvi adventni svečki, tako kot celo leto morda niste. Tako boste utrjevali in poglabljali svoje upanje v Božjo obljubo: vse v Bogu najde svoj smisel.
Danes na prvo adventno nedeljo smo začeli z novih cerkvenim letom in s tem pripravljanja na rojstni dan Jezusa Kristusa. Zato smo prižgali prvo adventno svečko, s katero bomo ta teden razmišljali in se uvajali v krepost upanja, da bodo »pred Bogom in našim Očetom« utrjena naša srca in življenja »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi,« na Božični dan.
Brez upanja ste goli in bosi v tej solzni dolini, kakor jo opisuje Marijina pesem. Brez upanja ni: ne miru, ne veselja, ne ljubezni niti vere. Ne zamenjujmo upanja z optimizmom, s katerim se tolažijo postarane sufražetke, katere imajo po hiši nalimane listke z napisi kot je 'bodi nasmejan, danes je sončen dan', četudi zunaj padajo ošpičene prekle. Upanje ni tiščanje glave v pesek, temveč je življenje v resničnem času in prostoru v katerem pač živimo in delamo, z vsemi odtenki in okusi: Če pada dež in je turoben dan, ne bomo rekli, da sije sonce in je vse lepo. Upanje namreč ni prepričevanje samega sebe, da je in bo vse dobro, temveč, da ima vse svoj smisel, v božanskem načrtu Božje previdnosti in sicer glede na obljubo »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem.«
Če stojiš zraven optimista, potrebuješ injekcijo inzulina, ker je tako ogabno sladko-prijazen, v resnici pa se utaplja v »razuzdanosti, pijančevanju in življenjskih skrbeh«. Optimist je živčna razvalina ker nima Božje obljube, na katero bi se naslonil. Zato skuša vedno na silo nekaj doseči. Četudi samo z nekim čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani pa se človek, ki z upanjem na Božjo obljubo zre nad kruto realnostjo življenja in dela, ter zato čuje in moli, in pričakuje ter ima zato čas priti v cerkev, pred tabernakelj, četudi ni nobenega, kateremu bi se lahko pokazal. Za optimista je čas sovražnik, za vernika pa zaveznik.
Kaj bomo torej počeli v prvem adventnem tednu? Bili bomo ovčke kakor pravi sveti Janez Zlatousti: ovčka, gre proti pastirju, volk pa od njega beži. Šli bomo proti Jezusu z prižgano svečko upanja. Izpolnili bomo Jezusovo naročilo: »čujte in vsak čas molite.« Ta teden se boste zbirali ob prvi adventni svečki, tako kot celo leto morda niste. Tako boste utrjevali in poglabljali svoje upanje v Božjo obljubo: vse v Bogu najde svoj smisel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar