Druga prižgana adventna svečka, oznanja mir. Druga pride za prvo, kar pomeni, da mir izhaja iz upanja. Brez upanja, tudi miru ne bo. Kajti vedno do konca našega življenja nas bo nekaj vznemirjalo, vedno nam bo nekaj kratilo spanec in jemalo mir. Toda to so zunanje stvari, ki ne smejo vplivati na našo notranjost, če v njem kraljuje Bog, ki je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.«
Zato je hrepenenje po miru na svetu, brez vojn in sporov jalovo početje, zakaj vsaka vojna in vsak prepir, ter vsak nemir se začne v človekovi notranjosti. Zato pravi pregovor: najprej pometi pred lastnim pragom oz. kakor pravi Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3) Tako nam prerok v današnjem prvem berilu pravi: »Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!" Prerok ne naslavlja celega sveta, temveč Jeruzalem, ne naroča, da moramo slačiti in spreobračati vse naokoli, temveč samo sebe. Posameznik je naslovnik Božje ljubezni, vsi skupaj pa seveda tvorimo neko skupnost, katera je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi.
Mir je zato podoben lepo pospravljenem stanovanju, v katerem se dobro počutiš ti in tisti, ki pride na obisk. Mir je podoben urejeni pisarni, ki jo zapustimo ob koncu delovnega dne, pripravljena za delo naslednjega dne: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.« Tako bomo v drugem adventnem tednu pospravljali svoje življenje, da bo pripravljeno in pospravljeno na nov Božični začetek.
Ko pa pospravljamo razlikujemo: to se spravi, ono se pa zavrže. Točno tako, kot pravi apostol Pavel: »da boste znali razlikovati, kaj je boljše in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.« Pri tem razlikovanju nas bo vodilo vprašanje: 'komu to služi?' Če neko dejanje služi Bogu, bo služilo tudi bližnjemu in nam in bo to dejanje čisto legitimno in ga bomo opravili v miru in dostojanstvu, kajti takšno dejanje je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Če pa ga počnemo v nemiru, v naglici, na silo, zadnji hip, pa pomeni, da je nekaj narobe. Takšno dejanje ni legitimno v Božjih očeh ter zato v naše življenja prinaša nemir. Ki če je prevelik, trosimo na okoli.
Upanje, daje smisel našemu početju. Ter zato prinaša mir v naša srca. Tako bodo od danes naprej na adventnem vencu prižgani dve svečki: svečka upanja, ki daje smisel našemu bivanju, ter ga ob svečki miru živimo mirno in dostojanstveno. Ter bo tako »vse človeštvo videlo Božje odrešenje«, ki se dogaja v našem življenju in delu.
Zato je hrepenenje po miru na svetu, brez vojn in sporov jalovo početje, zakaj vsaka vojna in vsak prepir, ter vsak nemir se začne v človekovi notranjosti. Zato pravi pregovor: najprej pometi pred lastnim pragom oz. kakor pravi Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3) Tako nam prerok v današnjem prvem berilu pravi: »Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!" Prerok ne naslavlja celega sveta, temveč Jeruzalem, ne naroča, da moramo slačiti in spreobračati vse naokoli, temveč samo sebe. Posameznik je naslovnik Božje ljubezni, vsi skupaj pa seveda tvorimo neko skupnost, katera je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi.
Mir je zato podoben lepo pospravljenem stanovanju, v katerem se dobro počutiš ti in tisti, ki pride na obisk. Mir je podoben urejeni pisarni, ki jo zapustimo ob koncu delovnega dne, pripravljena za delo naslednjega dne: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.« Tako bomo v drugem adventnem tednu pospravljali svoje življenje, da bo pripravljeno in pospravljeno na nov Božični začetek.
Ko pa pospravljamo razlikujemo: to se spravi, ono se pa zavrže. Točno tako, kot pravi apostol Pavel: »da boste znali razlikovati, kaj je boljše in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.« Pri tem razlikovanju nas bo vodilo vprašanje: 'komu to služi?' Če neko dejanje služi Bogu, bo služilo tudi bližnjemu in nam in bo to dejanje čisto legitimno in ga bomo opravili v miru in dostojanstvu, kajti takšno dejanje je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Če pa ga počnemo v nemiru, v naglici, na silo, zadnji hip, pa pomeni, da je nekaj narobe. Takšno dejanje ni legitimno v Božjih očeh ter zato v naše življenja prinaša nemir. Ki če je prevelik, trosimo na okoli.
Upanje, daje smisel našemu početju. Ter zato prinaša mir v naša srca. Tako bodo od danes naprej na adventnem vencu prižgani dve svečki: svečka upanja, ki daje smisel našemu bivanju, ter ga ob svečki miru živimo mirno in dostojanstveno. Ter bo tako »vse človeštvo videlo Božje odrešenje«, ki se dogaja v našem življenju in delu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar