Sveta mati Terezija je napravila v Kalkuti dobesedni čudež. Iz čiste niča je ustvarila redovno družbo, ki se ukvarja izključno z zavrženimi izmečki prebavnega trakta družbe. In spričo takšne humanitarne dejavnosti bi človek pričakoval, da je v nenehni povezanosti z Jezusom gojila pobožne misli. Pa ni bilo tako. Sveta mati Terezija je 40 let preživela v popolni temi, v popolni čustveni osamljenosti od Jezusa, in se je večkrat spraševala ali sploh veruje, ali sploh ljubi Boga. Bila je kakor Elija iz današnjega prvega berila: »Dovolj je zdaj, Gospod vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje«
Iz njenega življenja lahko ugotovimo, da vera in čustva niso vedno skladna. Vera in čustva so velikokrat podobna kravi s sedlom. Kravi sicer lahko nataknete sedlo, nihče vam ne brani, krava je vaša, toda posebnega efekta ne bo. Še več, čustva nam lahko včasih govorijo nasprotno, kar nam vera zapoveduje: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.« Bog ljubi, a se je moral kljub ljubezni odločiti: ali se bo njegov Sin Jezus Kristus, na lesu križa daroval »sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu.«
Vera nam zapoveduje, da moramo posnemati Boga in to pomeni, da se vere ne moremo prepuščati zgolj čustvom, temveč se moramo zanjo odločiti: »Vsak kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« Preko vere prihajamo k Jezusu, veruje tisti, ki se odloči, da bo poslušal posluša in se pusti poučiti. Sveta mati Terezija je 40 let živela z občutkom zavrženosti od Boga. Toda štirideset let je vsak dan preživela nekaj časa pred Najsvetejšim zakramentom, vsak dan je šla k obhajilu in vsak mesec k spovedi, čeprav so ji njena čustva govorila nasprotno.
In glejte, ne samo da je napravila čudež humanitarnega dela, kljub čustvom je ostala v Jezusovi navzočnosti in postala svetnica, ker se je zavedala: Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz je moje meso za življenje sveta«. Sveta mati Terezija se je, kljub nasprotujočim čustvom odločila, da bo verovala, in sprejemala Jezusa v svetih zakramentih in po teh zakramentih je mati Terezija dobesedno postajal Jezusovo meso za življenje sveta.
Zato se spomnimo na pregovor, ki pravi: 'daleč od oči daleč od srca'. Če si boste dovolili predolgo odsotnost od češčenja Najsvetejšega zakramenta, spovedi in prejemanja obhajila v nedeljo, boste s časoma postali tujci in turisti. S turisti in tujci pa vemo, kako gre: pridejo, grejo in za seboj pustijo opustošenje. Ne samo na zunaj, problem je v naši notranjosti v našem srcu, ki zaradi odsotnosti od fizične podobe Boga postaja čedalje bolj čudno in nesprejemljivo za nas same, ko bomo šli sami sebi na živce, za naše bližnje, ki bodo morali živeti z vernim nevernikom in tudi do Boga, ki ga bomo fizično zavračali. In če nas boli, da nas kdo zavrne, koliko bo bolj boli Boga, ki nas vendarle ljubi s popolno, nesebično ljubeznijo.
Iz njenega življenja lahko ugotovimo, da vera in čustva niso vedno skladna. Vera in čustva so velikokrat podobna kravi s sedlom. Kravi sicer lahko nataknete sedlo, nihče vam ne brani, krava je vaša, toda posebnega efekta ne bo. Še več, čustva nam lahko včasih govorijo nasprotno, kar nam vera zapoveduje: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.« Bog ljubi, a se je moral kljub ljubezni odločiti: ali se bo njegov Sin Jezus Kristus, na lesu križa daroval »sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu.«
Vera nam zapoveduje, da moramo posnemati Boga in to pomeni, da se vere ne moremo prepuščati zgolj čustvom, temveč se moramo zanjo odločiti: »Vsak kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« Preko vere prihajamo k Jezusu, veruje tisti, ki se odloči, da bo poslušal posluša in se pusti poučiti. Sveta mati Terezija je 40 let živela z občutkom zavrženosti od Boga. Toda štirideset let je vsak dan preživela nekaj časa pred Najsvetejšim zakramentom, vsak dan je šla k obhajilu in vsak mesec k spovedi, čeprav so ji njena čustva govorila nasprotno.
In glejte, ne samo da je napravila čudež humanitarnega dela, kljub čustvom je ostala v Jezusovi navzočnosti in postala svetnica, ker se je zavedala: Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz je moje meso za življenje sveta«. Sveta mati Terezija se je, kljub nasprotujočim čustvom odločila, da bo verovala, in sprejemala Jezusa v svetih zakramentih in po teh zakramentih je mati Terezija dobesedno postajal Jezusovo meso za življenje sveta.
Zato se spomnimo na pregovor, ki pravi: 'daleč od oči daleč od srca'. Če si boste dovolili predolgo odsotnost od češčenja Najsvetejšega zakramenta, spovedi in prejemanja obhajila v nedeljo, boste s časoma postali tujci in turisti. S turisti in tujci pa vemo, kako gre: pridejo, grejo in za seboj pustijo opustošenje. Ne samo na zunaj, problem je v naši notranjosti v našem srcu, ki zaradi odsotnosti od fizične podobe Boga postaja čedalje bolj čudno in nesprejemljivo za nas same, ko bomo šli sami sebi na živce, za naše bližnje, ki bodo morali živeti z vernim nevernikom in tudi do Boga, ki ga bomo fizično zavračali. In če nas boli, da nas kdo zavrne, koliko bo bolj boli Boga, ki nas vendarle ljubi s popolno, nesebično ljubeznijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar