Stat crux dum volvitur orbis – križ stoji, ko se svet vrti, je moto karuzijanskega reda, kakor moto vernega kristjana, kakor to izraža današnja Božja beseda, saj se namreč vse vrti okoli Jezusa: »Prišel je, da oznani mir vam, ki ste bili daleč in mir tistim, ki so bili blizu.«
Zaradi Jezusa, Božjega Sina namreč prihajamo in odhajamo. Zaradi Jezusa so apostoli šli na misijo in so se vračali k Jezusu poročat: »o vsem, kar so storili in učili«. Zaradi Jezusa so odšli na samoten kraj, ker zaradi Jezusa »še jesti niso utegnili«. In po drugi strani so množice odhajale od tam, kjer so živeli in delali, da bi prišli na »samoten kraj,« ker bi se zopet srečali z Jezusom. Skupna točka tistih, ki prihajajo in odhajajo je samoten kraj. In ni bolj samotnega kraja, na tem svetu, kjer se človek lahko sreča z Bogom, kakor so to naše župnijske cerkve.
Naše cerkve in cerkvice izražajo so nepremične točke, ki obstajajo skozi stoletja in izražajo zgoraj omenjeni moto, geslo: 'križ stoji, medtem ko se svet vrti'. Cerkve in cerkvice oznanjajo Jezusa, pod podobo svetih zakramentov, ki je edina nepremična točka v življenju vernega kristjana, pa še ta nepremična točka je dinamična v svojem obstoju. Četudi smo lahko podobni razkropljenim ovcam iz današnjega prvega berila, četudi prihajamo in odhajamo, se lahko v »točki Jezus«, znova najdemo, ter dosežemo tisti mir, zaradi katerega se najdene ovce »ne bodo več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana.«
Skušajmo biti hvaležni za te »Jezusove točke«, ki so razširjene in razmetane po vsem svetu. To so tisti, največkrat samotni kraji, kjer lahko dosežemo svoj mir, mir, ki prihaja iz Gospoda in mir, ki ga svet ne more dati. Da, morda zopet prihajajo časi polni preizkušenj in znova se nas loteva nemir. Toda v tistih dneh, ko se zatečemo pod varstvo Najsvetejšega zakramenta, bo »Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem.«
Zaradi Jezusa, Božjega Sina namreč prihajamo in odhajamo. Zaradi Jezusa so apostoli šli na misijo in so se vračali k Jezusu poročat: »o vsem, kar so storili in učili«. Zaradi Jezusa so odšli na samoten kraj, ker zaradi Jezusa »še jesti niso utegnili«. In po drugi strani so množice odhajale od tam, kjer so živeli in delali, da bi prišli na »samoten kraj,« ker bi se zopet srečali z Jezusom. Skupna točka tistih, ki prihajajo in odhajajo je samoten kraj. In ni bolj samotnega kraja, na tem svetu, kjer se človek lahko sreča z Bogom, kakor so to naše župnijske cerkve.
Naše cerkve in cerkvice izražajo so nepremične točke, ki obstajajo skozi stoletja in izražajo zgoraj omenjeni moto, geslo: 'križ stoji, medtem ko se svet vrti'. Cerkve in cerkvice oznanjajo Jezusa, pod podobo svetih zakramentov, ki je edina nepremična točka v življenju vernega kristjana, pa še ta nepremična točka je dinamična v svojem obstoju. Četudi smo lahko podobni razkropljenim ovcam iz današnjega prvega berila, četudi prihajamo in odhajamo, se lahko v »točki Jezus«, znova najdemo, ter dosežemo tisti mir, zaradi katerega se najdene ovce »ne bodo več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana.«
Skušajmo biti hvaležni za te »Jezusove točke«, ki so razširjene in razmetane po vsem svetu. To so tisti, največkrat samotni kraji, kjer lahko dosežemo svoj mir, mir, ki prihaja iz Gospoda in mir, ki ga svet ne more dati. Da, morda zopet prihajajo časi polni preizkušenj in znova se nas loteva nemir. Toda v tistih dneh, ko se zatečemo pod varstvo Najsvetejšega zakramenta, bo »Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar