V kolikor ste danes pozorno poslušali Božjo besedo, ste morda opazili nenavadno Jezusovo držo: »Če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje«. Ta drža je resnično nenavadna, saj apostolom naroča, da naj ne popuščajo in naj se ne prilagajajo svetu, če jih svet noče sprejeti.
Jezus ne dopušča nobenih sporazumov, popuščanj od svojih zahtev, predvsem do tistih, ki ne sprejmejo apostole, ki bodisi oznanjajo Jezusa, bodisi delujejo v Jezusovem imenu: »In šli slo ter oznanjali naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov.« Jezusovo naročilo: »otresite si prah z nog,« pomeni, če vas ne sprejmejo in ne poslušajo. Ne prekinjajte, ne grozite, temveč ignorirajte, ter pojdite dalje.
Oznanjevanje in rast nebeškega kraljestva namreč nikdar ne bo dovršeno in nikdar dokončano. Po eni strani imamo nenehen dotok kristjanov, ki morajo biti evangelizirani, po drugi strani pa imamo eno veliko mlako mlačnih kristjanov, za katere pa bi bilo dobro, da bi bili še enkrat evangelizirani. Oboji pa seveda neredko ne marajo slišati 'zoprnega drobnega tiska', kakor smo slišali v današnjem prvem berilu in tozadevno preroke odrivajo ne periferijo: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj. V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati.« Prav gotovo prerok Amos v Betelu ni prerokoval v prid zemeljskemu kralju, temveč nebeškemu, ter zato ni bil zaželen.
Želja Boga je in ostaja, da bi se vsi zveličali: »da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« Toda kljub tem pobožnim željam, Bog ne misli sklepati kompromisov in se Jezus ne misli metati po trepalnicah, če kdo noče izpolniti Božje volje.
Eno je, če si želimo izpolniti Božjo voljo, brez barantanja, pa naj nam to slabotna človeška narava še tako nagaja. Za takega je Bog pripravljen postati svojega Sina na križ: »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi.«. Za takega obstajajo zakramenti Cerkve. In to svojo željo po izpolnjevanju Božje volje izkazujemo, z brezkompromisnim upoštevanjem določil, med katerimi je nedeljska maša na prvem mestu, ter s prejemanjem zakramentov pred vsem svete evharistije in svete spovedi.
Nekaj drugega pa je, če ti nočeš izpolniti Božje volje, ter zavračaš Boga: dejansko ali pa s postavljanjem nekih čudnih pogojev, bodisi v smislu 'radi bi dal a zraven nedolžen ostal', bodisi si domišljaš, da delaš Bogu uslugo, ko pa je vendarle Bog »v ljubezni določil naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«
Naše človeško življenje v resničnih in resnih zadevah, kamor za vernika spada tudi vera, ne dopušča kompromisov. Na koncu je vedno vprašanje: hočeš – nočeš. Brez pogojev, brez kompromisov. In v končni fazi, takšna je prava ljubezen: brez pogojna. Zato tudi zaročence pred poroko vprašamo: če slučajno postavljata kakšne pogoje. Kajti če jih, takšen zakon ne obstaja in ne more obstati.
Jezus ne dopušča nobenih sporazumov, popuščanj od svojih zahtev, predvsem do tistih, ki ne sprejmejo apostole, ki bodisi oznanjajo Jezusa, bodisi delujejo v Jezusovem imenu: »In šli slo ter oznanjali naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov.« Jezusovo naročilo: »otresite si prah z nog,« pomeni, če vas ne sprejmejo in ne poslušajo. Ne prekinjajte, ne grozite, temveč ignorirajte, ter pojdite dalje.
Oznanjevanje in rast nebeškega kraljestva namreč nikdar ne bo dovršeno in nikdar dokončano. Po eni strani imamo nenehen dotok kristjanov, ki morajo biti evangelizirani, po drugi strani pa imamo eno veliko mlako mlačnih kristjanov, za katere pa bi bilo dobro, da bi bili še enkrat evangelizirani. Oboji pa seveda neredko ne marajo slišati 'zoprnega drobnega tiska', kakor smo slišali v današnjem prvem berilu in tozadevno preroke odrivajo ne periferijo: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj. V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati.« Prav gotovo prerok Amos v Betelu ni prerokoval v prid zemeljskemu kralju, temveč nebeškemu, ter zato ni bil zaželen.
Želja Boga je in ostaja, da bi se vsi zveličali: »da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« Toda kljub tem pobožnim željam, Bog ne misli sklepati kompromisov in se Jezus ne misli metati po trepalnicah, če kdo noče izpolniti Božje volje.
Eno je, če si želimo izpolniti Božjo voljo, brez barantanja, pa naj nam to slabotna človeška narava še tako nagaja. Za takega je Bog pripravljen postati svojega Sina na križ: »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi.«. Za takega obstajajo zakramenti Cerkve. In to svojo željo po izpolnjevanju Božje volje izkazujemo, z brezkompromisnim upoštevanjem določil, med katerimi je nedeljska maša na prvem mestu, ter s prejemanjem zakramentov pred vsem svete evharistije in svete spovedi.
Nekaj drugega pa je, če ti nočeš izpolniti Božje volje, ter zavračaš Boga: dejansko ali pa s postavljanjem nekih čudnih pogojev, bodisi v smislu 'radi bi dal a zraven nedolžen ostal', bodisi si domišljaš, da delaš Bogu uslugo, ko pa je vendarle Bog »v ljubezni določil naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«
Naše človeško življenje v resničnih in resnih zadevah, kamor za vernika spada tudi vera, ne dopušča kompromisov. Na koncu je vedno vprašanje: hočeš – nočeš. Brez pogojev, brez kompromisov. In v končni fazi, takšna je prava ljubezen: brez pogojna. Zato tudi zaročence pred poroko vprašamo: če slučajno postavljata kakšne pogoje. Kajti če jih, takšen zakon ne obstaja in ne more obstati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar