Vzrok nezaupanja

Ljudje se prav gotovo zavedamo resnosti situacije v kateri se nahaja vsak izmed nas, vsak na svoj specifični način: v šoli, v službi, v družbi, v družini. A vendarle smo kristjani ustvarjeni za nekaj več: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejcev, da bi ti dal deželo v posest.« Gospod Bog nas kot kristjane kliče iz naših šol, družin, službe in družbe, da bi nam dal v posest deželo nebeškega kraljestva. Mi mu sicer verjamemo kot Abraham, a vendarle se včasih obnašamo kakor da mu ne zaupamo popolnoma, kakor apostol Peter iz današnjega evangelija: »Dobro da smo tukaj. Postavimo tri šotore. Ni namreč vedel kaj govori.«

To nezaupanje izvira iz preprostega strahu: »in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.« Po eni strani zaradi resnosti situacije, kar ne moremo verovati v Božjo vsemogočnost, po drugi pa nas je groza, kaj vse bomo morali za to našo obljubljeno deželo darovati, žrtvovati, se odpovedati. Zakaj: »njihov konec je pogubljenje njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.« Zaradi navezanosti na te zemeljske stvari, nas je groza, da bomo morali zaradi Boga zavreči vse, spremeniti ustaljene navade, rutine in podobne stvar, saj zaradi naše človeške šibkosti ne moremo mimo cenene tolažbe: 'včasih je bilo bolje'. Pa včasih ni bilo bolje: kar malce iskreno pomislite, kako je bilo včasih.

Zato pa je tukaj post, ker je znanstveno dokazano, da kristjan, ki je malce lačen, ki ga malce zebe, ki je malce bolj darežljiv in ki je malce manj misli na tuzemske užitke, bolj dovzeten za nebeške sfere, lažje zahrepeni, zadrhti, po ono zemskih resničnostih, ter na Veliko noč resnično začuti, da: »Naša domovina je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika.«

Lačen si ful drugačen

Smisel verovanja je, da v tistih ključnih in težkih trenutkih življenja ostaneš miren – saj vsi vemo kaj se zgodi, ko nastane panika, ko nekaj delaš v afektu. Miren pa ostaneš, ker veš, zaupaš, da je tukaj Bog, ki te ljubi takšnega kakršen si in je pripravljen narediti vse, da ti bo boljše. In tisto, kar nam jemlje naš mir, naše zaupanje niso in ne smejo biti zunanje okoliščine – preizkušnje, skušnjave – temveč so to naše želje: »Hudič ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili je postal lačen.« In ko Jezus postane lačen, hudič začne z najhujšo ofenzivo.

Tista reklama za slaščico: 'Lačen si ful drugačen' v sebi nosi vso resnico o človeški mizeriji in bedi v kateri se lahko človek znajde samo zato, ker si nekaj želi. 'Lačen si ful drugačen', ampak ni vseeno v kaj ugrizneš. Ko se v tebi zbudi neka želja, je to podobno temu, ko voda podre jez. Uničenje je neizogibno. Seveda nič ni narobe npr. z željo, da bi otrok imel srečno otroštvo. Toda ali bo otrok dejansko srečen, če boš ti iz te želje po otrokovi sreči ubijal, kradel, lagal, hodil z odvetniki v šolo? Ali bo zakon, družina otrok srečen, če si bo mož zaželel tajnico ali pa žena fitnes trenerja? Ali bo hiša čista z petimi sesalci, če pa niti metle ne znaš uporabljati?

Zaradi želje lahko napredujemo ali pa nazadujemo. Da pa bo želja obrodila dobre sadove pa nam danes Jezus pravi: »Če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«. Otrok morda ne bo imel najboljšega telefona, v šolo ga ne bodo pripeljali z novih mercedesom, bo pa imel očeta s katerim bo igral nogomet, in bo imel mamo, ki zna ustvariti in ohraniti dom. To pa lahko napravita starša zgolj z zaupanjem, da če Bog Jezusa ni prepustil smrti, tudi nas ne bo, ki smo Božji.

'Lačen si ful drugačn' in mislim, da je že vsak kdaj v želji, da bi zapolnil tisto pekočo željo ugriznil v kamen, v prazno slavo, v napuh, ter namesto sitosti dobil greh in kazen. Zato skušajmo s postom, molitvijo in dobrimi deli obvladati te svoje želje, ter v srcu spoznati, verovati in zaupati, da je Bog Jezusa na Veliko noč obudil od mrtvih: »In zdaj glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal Gospod.«

Pepelnica

Celo življenje se srečujem in ukvarjam z ljudmi, ki mislijo, da vedo več, kakor je v knjigi zapisano. Ki morajo imeti absolutni prav in če ne dosežejo svojega zganjajo tak cirkus, da bi še svetnika minilo potrpljenje. Nihče ni nezmotljiv, nihče razen Boga. Papež je nezmotljiv samo takrat ko razglasi dogmo. Ko je papež Benedikt XVI. izjavil da je edino zveličavno obhajanje na usta, se moti. Ker tega ni razglasil kot dogmo, temveč samo kot mnenje. In če je papež Frančišek heretik je tudi papež Benedikt XVI. Pa ni ne eden ne drug, oba trobita isto, samo vsak na svoj kornet. Dogma pa je, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Ne bomo se zveličali, glede na ali se obhajamo na usta ali na roke, ali so ženske oblečene v kiklo ali v hlače (apostoli so bili vsi v kiklah, tunikah), ali je križ na pogrebu ali ga ni, ali se bo zvonilo trikrat ali dvakrat, ali bodo jajca požegnana ali ne, ali bo maša v latinščini ali ne (prve maše so bile v grščini, aramejščini, sveti Hieronim je prevajal v latinščino, ne iz latinščine) temveč: »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.« Cerkvena tradicija, izročilo, navada je lahko zgolj fasada. Za katero se skriva gniloba in tragika človeka, ni ne more sprejeti in verovati, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. In če ti kakršna koli človeško dejanje ali beseda preprečuje, da bi šel k sveti spovedi in da bi sprejel obhajilo, to pomeni, da ti veruješ v človeka in ne v Boga. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Kdo je Magdaleni Gornik povzročil največ trpljenja: pocestnice, nezakonski otroci, sodomiti, pijanci, morilci? Za te iskrene, vidne grehe je trpela, kakor je trpel Kristus na križu in delala zanje pokoro. Magdaleni Gornik so povzročili največ trpljenja tisti, ki so ob njeni postelji pobožno zdihovali, nato pa jo na ulici skrivaj opravljali in obrekovali. In proti tej lažni, hinavski napuhnjeni pobožnosti danes govori Božja beseda pepelnične srede: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu.« Ker je Magdalena Gornik pretrgala svoje srce in vsi, ki so bili takrat z njo in bodo danes z njo, so in bodo zmagali. Kdor pa pretrga samo svoja oblačila, bo obležal v prahu zgodovine. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Zato tisti, ki pretrgajo samo svoja oblačila se ne spovedujejo, ne obhajajo in vzamejo od Cerkvenega nauka, tradicije vzamejo samo tisto, kar jim trenutno ustreza, ne da bi se dejansko poglobili v zadevo. In to je tisto, kar Jezusa tako moti: »ne bodite kakor hinavci, da se pokažejo ljudem,« kako so sveti, pobožni in krepostni.

Toda: »Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve«. 40 dni imamo časa, da se spreobrnemo. Odpovedali se bomo neki samoumevni zadevi, da bomo spoznali, da ni samoumevno, da se bo nekaj zgodilo, če pritisnemo na gumb. Živimo namreč preveč samoumevno – pritisnem na gumb in nekaj se bo, se mora zgoditi. Ker je takšna tradicija, ker je takšna navada, a ne? Nič na tem svetu ni samoumevno, temveč je vse dar, milost Boga Očeta. In ko se s postenjem, odpovedjo začnem zavedati, da je vse milost, na to milost odgovarjam z miloščino, dobrimi deli. Tudi ko grem v nedeljo k maši, ko grem k obhajilu, ko grem k spovedi, tudi to so dobra dela, to je miloščina, ki jo mi dajemo Bogu in Cerkvi. In ko počnemo prvo in drugo, lahko delamo najbolj zveličavno, to je da molimo. Zakaj, »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal«.

Moje težave

Življenje brez težav ne obstaja. In vendarle je razlika med: imamo težavo in imajo težave. Slišite razliko? Vsi imamo težave. Eni s šolo, drugi s službo, pa z družino, pa s sosedi in tako dalje. Pa vendarle vse težave, ki jih imamo z drugimi, izvirajo iz ene same težave, ki jo imamo v sebi, sami s seboj: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da boš lahko odstranil iver iz očesa svojega brata.« Gospod nas tukaj želi opozoriti, da je vsak trud, ki ga imamo z drugimi v naprej obsojen na propad, če najprej ne vložimo nekaj truda sami vase.

Zakaj: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo.« Ko v svojem srcu nosiš dober zaklad, ko imaš v svojem srcu shranjene dobre devize, te ne moti, te ne ovira, te ne pohujšuje morebitno zlo, ki ga drugi počno. Vedeti pa moramo da, vsak človek živi in funkcionira drugače, a ljubezen Boga je za vse enaka in ista. A to ljubezen zopet vsak doživlja drugače. Eni bolj eni manj. In če drugi bolj uživa v tej ljubezni, ni kriv ne Bog, ne drugi, temveč jaz. Ker so pri meni težave, prepreke, morda predsodki. In ko si bo to, »kar je uničljivo, obleklo neuničljivo, in to kar je umrljivo, obleko neumrljivo, tedaj se bo izpolnila beseda« beseda ljubezni, beseda odrešenja.

Ko bo naše srce polno dobrega zaklada, ko si bomo oblekli neuničljivo in neumrljivo obleko Božje ljubezni, tedaj bo v našem srcu vse dobro, četudi bo vse na okoli zlo. Okoli Magdalene Gornik je bilo eno samo zlo opravljanja in obrekovanja, toda, ker je bila oblečena v neuničljivo, neumrljivo obleko Božje ljubezni, je uspela v poslanstvu, ki ji ga je namenil Bog. »Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca.« Če je tvoje krščanstvo zgolj na ustnicah in te to tvoje krščanstvo ne more pripeljati do svete spovedi in do svete evharistije: tako pri obhajilu, kakor pri češčenju Najsvetejšega zakramenta, potemtakem lahko dejansko vidimo, da težava ni v krščanstvu, ni v Bogu, ni v Cerkvi, ni v župniku ali škofu ali papežu ali v mojem bližnjem, temveč samo v tebi.

In to, kar je najbolj tragično pri vsem tem je, da te težave, ki je v tebi, ne boš nikdar sam odpravil, zakaj »Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago v Jezusu Kristusu.« Jezus Kristus daje zmago in ta zmaga je takrat, ko iz dobrega zaklada svojega srca, prinašaš svetu dobro. Zato je sveta spoved in sveta evharistija, da svoje srce, svoje življenje napolnimo z dobroto s katero se spopadamo in zmagujemo z lastnimi ali tujimi težavami.

Autolapidacija

Eno je, če ti vržeš kamen, nekaj drugega pa je, če v tebe mečejo kamne. Ko začneš metati kamne v drugače misleče, živeče in delujoče z obsojanje, sojenjem, kritiziranjem, preklinjanjem je po besedah španskega kapucina Ignaijca Larnanaga, to začetek tvojega konca, zakaj kakor smo slišali prejšnjo nedeljo: preklet, kdor ne zaupa v Boga.

Kralju Davidu iz današnjega prvega berila se je ponudila čudovita priložnost: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko.« da bi se maščeval, za krivico. Toda kaj on stori. Kralj David se ne maščuje Savlu za krivico, ki mu jo je storil, temveč mu odpusti, še več prepove maščevanje: »»Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan?«

Kdor ne zaupa v Boga, ta je podoben tistim možem, ki so želeli kamenjati ženo zasačeno v grehu. In vendarle kdo izmed nas je brez greha? Kdo izmed nas ni nikdar hote ali nehote povzročil krivico, pohujšanje, greh? Že ko obsojaš, sodiš in preklinjaš tiste, ki drugače mislijo, živijo in delajo grešiš. Bog je vedno na strani tistega, ki je preganjan. Zato Jezus danes pravi: Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo. Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste obsojeni, dajajte in se vam bo dalo. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«

Preden vržemo kamen v koga, dvakrat premislimo. Kralj David je premislil in ugotovil: takoj, ko primeš za kamen, nisi več žrtev, temveč si plenilec. Bog pa ni pastir volkov, temveč ovc. Ovca pa zaupa svojemu pastirju. Ker »kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Če nosimo podobo ovce, žrtve, bomo nosili podobo svetnika. Svetnik pa ne obsoja, ne sodi, ne preklinja, temveč blagoslavlja, ker ve, da lahko samo Bog zlo obrne v dobro.

Izberi blagoslov

Ob Božji besedi današnje 6. navadne nedelje, pride v ospredje razlog čemu verovati? Čemu v nedeljo hoditi k sveti maši, k sveti spovedi, k obhajilu, v torek ob 9.33 priti v župnijsko cerkev za 15 minut počastiti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Čemu početi vse to? Zato, ker nihče ni ravnodušen če zanj velja beseda, ki nam jo govori Bog po preroku Jeremiju: »Preklet mož, ki zaupa v človeka, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« Seveda beseda velja tudi za ženske.

Kajti konec koncev v življenju šteje samo to: ali si dober ali slab, ali ti gre dobro ali slabo, ali si blagoslovljen ali preklet. V 13 letih duhovništva sem srečal in govoril z nešteto ljudi. Skupna značilnost vseh tistih, bodisi da so bili zdravi ali bogati, bodisi revni ali bolni, je da so z otroško zaupnostjo zaupali v Jezusovo skrivnostno navzočnost in delovanje v zakramentu svete evharistije in spovedi, zakaj, »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih in izgubljeni so tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu.« Ter so zaradi te vere dobri, jim gre dobro in so blagoslovljeni.

V sveti evharistiji in sveti spovedi je namreč navzoč vstali Kristus. Pri nedeljski sveti maši obhajamo Jezusovo trpljenje, darovanje na križu in vstajenje od mrtvih. In kdor tega ne veruje, ne sprejme, ne skuša živeti, ne more biti blagoslovljen, temveč je preklet. Ne od mene, od Cerkve, tudi ne od Boga. Temveč sam sebe preklinjaš, ko zavračaš obhajilo in spoved. Zato pomilujem vse tiste, ki ne sprejemajo Jezusa v sveti evharistiji in sveti spovedi, ki ne hodijo častit Najsvetejšega ob 9.33 ali ob 16.11 zakaj: »Gorje vam bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas.«

Trudite se živeti in vzgajati svoje otroke tako, da boste vedno hrepeneli po Jezusovi navzočnosti. Da boste vedno hrepeneli po svetem obhajilu in sveti spovedi, kajti zaupanje izvira iz hrepenenja. In tako boste tudi blagoslovljeni: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.« Seveda ta beseda velja tudi za ženske.

Jezus, vate zaupam!

Svet v katerem živimo so vedno pretresale razne neprilike, ki so ranijo ljudi v dno srca. Toda če so naši predniki bili ranjeni samo nekajkrat, to ne velja za nas. Namesto enkrat ali dvakrat, smo neštetokrat ranjeni, saj nas zaradi globalnosti, ko novice s celega sveta prehitevajo našo zmožnost razumevanja. Globoke rane naših src lahko ozdravi zgolj zaupanje. Toda komu ali čemu sploh lahko danes zaupamo, ko skorajda ni nič neomadeževanega. Razen Jezusa.

Jezusu lahko in moramo zaupati: »Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero«. Jezusova čudežna, skrivnostna, človeškemu umu nedoumljiva prisotnost na tem svetu v podobi svete evharistije, svete spovedi je naša rešitev. Ne samo danes, temveč od dne tistega dogodka, ko so prvič nekaj storili v Jezusovem imenu: vrgli namreč mreže in ujeli več kot so celo noč nalovili. Peter je Jezusu zaupal: »Učenik, celo noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.«

Ne pustite, da bi vas svet in življenje ranilo v dno vaših src, ter bi zaradi teh nesmiselnih ran izgubili tisto, kar potrebuje vsako živo bitje: varnost, sprejetost, smisel. Zaupanje v Jezusa je rešitev, ko človek zaradi Jezusa prestopi prag upanja, ter pusti za seboj predsodke in strah. Da pa bi zaupali v Jezusa, moramo biti v Njegovi navzočnosti, da bi Božja milost resnično delovala: »Bolj kakor vsi oni sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«.

Ko smo ali bomo v Božji milosti, takrat bomo zaupali in takrat se vse dobro izide. Zato ne spreglejte nobene možnosti, priložnosti, da bi častili milostno navzočnost Najsvetejšega zakramenta, opravili sveto spoved, ter prejeli sveto obhajilo. Tako rečete Jezusu: »Tukaj sem, pošlji mene,« da bom zaupal, da bom preživel in živel, ter vsemu svetu, ki živi brez upanja in zaupanja, oznanjal tvoje večno življenje v nebeškem kraljestvu.