Beg pred povprečnostjo

Bog se nas veseli takšni kakršni smo, saj nas je takšne ustvaril. A vendarle moramo priznati, se to kar smo počasi izgublja, ko se spreminjamo in prilagajamo povprečnosti družbe v kateri živimo. In tako se počasi oddaljujemo od tega, kar bi morali po Božji volji biti. Družba, pa naj bo to odprta skupnosti, na nekem območju, ali v zaključeni družbi delovnega kolektiva strmi k povprečnosti in mlačnosti. Vse kar odstopa od povprečja pa se ne prenaša, ne tolerira in preganja, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta, da bi ga vrgli v prepad.«

Jezus je s svojimi besedami vzburkal povprečje in mlačnost domačega kraja, ker Bog ne prenaša mlačnosti. Mlačna pobožnost namreč skrije mnogo grehov. Evangeliji je vesela novica, toda sprejeti in živeti to veselo novico Odrešenja, pa zahteva spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot postati goreč, ter živeti drugače od povprečja. Bog zahteva, da smo takšni kakršni smo, da živimo po Božji podobi, ne pa po tistem, kar je trenutno v modi. Sprejeti Jezusa, sprejeti evangeliji namreč pomeni »hrepeneti morate po večjih milostnih darovih.«

Kristjan pa postane mlačen, povprečen takrat, ko njegova ljubezen, do Boga ali bližnjega ne more več vsega prenesti, vsega verovati, ko obupa in ne more več potrpeti. Dejansko, ko do Boga, Cerkve ali našega bližnjega nismo več potrpežljivi, dobrotljivi, ko postanemo nevoščljivi, sebično pogoltni, ko o Bogu, Cerkvi ali našem bližnjem: možu, ženi, otrocih, prijatelju, sosedu, začnemo misliti vse hudo, pomeni, da smo postali mlačni in povprečni. Ta povprečnost in mlačnost se izkazuje s kritiziranjem, kazanjem s prstom in tradicionalizmom, v najslabšem pomenu, kot je »včasih je bilo bolje« ali pa »zmeraj je tako bilo.«

Kakor je Jezus pretresel mlačnost in povprečnost Kafarnauma, se moramo včasih tudi mi pretresti, da se spreobrnemo, da naša ljubezen do Boga in bližnjega postane resnično taka, da: »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi«. Bojevati se moramo proti povprečnosti in mlačnosti, ki pači Božjo stvariteljsko voljo do nas. Ta boj sicer vključuje dejstvo: »Bojevali se bodo proti tebi,« toda tisti posamezniki, ki pa želijo živeti srečno življenje po Božji volji pa se tudi zavedajo »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem«.

Šokantna novica

Ljudje poslušamo, kakor Jezusovi sodobniki v današnjem evangeliju »oči vseh v shodnici uprte vanj«, takrat, ko slišimo nekaj izjemno zanimivega, bodisi šokantnega, bodisi neverjetnega. Ljudje pa največkrat slišimo, tisto, kar hočemo slišati. Človekov sluh, pa tudi vid, da ne omenjamo človekovega uma so zelo selektivni. Tako na primer otrok v prvem razredu ve za vse svoje pravice, odrasel človek pa nima pojma o dolžnostih.

Resnica pa naj bo lepa ali grda, ki jo morate vi danes spoznati, je »»Veselje v Gospodu je vaša moč.« Prejšnjo nedeljo smo ugotovili, da se nas Bog veseli, takšne kakršni smo. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen, s tem kar si in s tem kar imaš. Bog je zadovoljen z nami takšni kakršni smo. Danes moramo iti korak dalje. Mi moramo biti veseli Boga. Mi moramo biti zadovoljni s tem, kar nam Bog nudi. In Bog nam nudi svojo navzočnost v svetih zakramentih, v Božji besedi, v Cerkvi, v nedelji. Če ti je vse to premalo, ne boš nikoli zadovoljen, nikoli vesel.

Druga resnica, še bolj šokantna od prve pa je, da se ta Božja moč in milost že nahaja nekje v vaši notranjosti. Ker »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo.« Pri krstu smo vstopili v Gospoda in Gospod v nas. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen. In zadovoljstvo tli nekje v naši notranjosti. Mi moramo samo to Božjo moč v nas zbuditi, spodbuditi, zbezati na plano.

To pa storimo tako kakor Jezus: »v soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« Za Jude je sobota, za kristjane je sobota nedelja. Milost nedeljske svete maše presega vse, kar v Cerkvi poznamo, ker je nedelja mala velika noč. V nedeljo se spominjamo, praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. In če to ni šokantna resnica, da Bog obuja od mrtvih, res ne vem, kaj bi še bilo. V nedeljo gremo k maši, da se srečamo z Jezusom, da ga v obhajilu sprejmemo, ter to v nas zbuja Božjo moč in milost. In če nam krivda, slaba vest to preprečuje, gremo pa prej še k spovedi.

Pomembna informacija

Jezus dela čudeže in to ne kar tako. Temveč vedno vzame neko prvino, ki je že prisotna, ter jo čudežno uporabi, spremeni. Tako pri pomnožitvi kruha, vzame kruh, pri delanju vina pa vzame vodo, v našem vsakdanjem življenju pa to, kar imamo: naše sposobnosti, naše talente, naš čas, naše življenje, če seveda uspemo napraviti to, kar nam pravi Marija: »Karkoli vam reče storite.«

Da pa bi bilo naše življenje polno čudežev, moramo samo zaupati: »In napolnili so jih do vrha.« Strežniki so zaupali Jezusu in so izpolnili njegovo povelje: »Napolnite vrče z vodo«. In ker mi Jezusu zaupamo, mu bomo prepustili svoje talente, svoje sposobnosti, svoj čas, svoje življenje. Toda zaupati je danes težje, kakor v Jezusovih časih.

Danes imamo cel kup različnih informaciji in obstaja cel kup nekakšnih instant internet, facebook, trač doktorje, čeprav večina od teh ne zna izpolniti položnice ali pa prebrati župnijskih oznanil. Ob vsem tem cunamiju raznih mnenj, pogledov, informaciji je težko zaupati, ker v vsem tem cunamiju informaciji spregledamo najpomembnejšo informacijo: da »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«.

Bog te je ustvaril takšnega kakršen si in takšen kakršen si, si vključen in potreben v Božjem odrešenjskem načrtu: »Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu se daje razodetje Duha v korist vseh.« Nobena od tvojih lastnosti ni slaba, ker Bog ne more delati slabo. Ti pa lahko napraviš nekaj slabega in to običajno imenujemo greh.

Greh pa, tvoj ali tuj, popači najpomembnejšo informacijo: »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«. Zato, spoznaj, da si dober, ter da se te Bog veseli. Zato zaupaj Bogu in se mu preprosto prepusti, da bo tvoj dom ali tvoja služba Kana Galilejska, v kateri bo Bog iz vode tvojega življenja napravil okusno vino.

Strast in poželenje

Zgodba o Svetih treh kraljih je zgodba o strasti in poželenju. Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo: »Ko so zagledali zvezdo so se silno razveselili.« Če se nečesa ali nekoga silno razveseliš, mu boš sledil, za to kar te veseli boš živel, delal in se trudil. Človek mora imeti v svojem življenju svojo »stello del nord«. Za svete tri kralje je bila zvezda znamenje da se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

Strast in poželenje imata negativen prizvok, ni pa nujno da je to nekaj slabega, grešnega. Apostol Pavel tako pravi, »naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju«, odpovedati se moramo tistemu poželenju, ki nas peha v malikovanje, v greh in smrt. V svojem srcu, svoji duši in svojem mišljenju pa moramo zbuditi tisto strast in poželenje, ki nas vodi do tistega, kar je v življenju edino, resnično, dobro in lepo. In to je Bog, posredno ali neposredno.

Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo. Kaj pa ima Bog? Bog pa ima človekov greh. Človekov greh je tista zvezda, zaradi katerega je »on dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti.« Naš greh je tista srečna krivda – felix culpa – zaradi katere se je Bog učlovečil v podobi Jezusa Kristusa, in je sedaj prisoten v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, da bi nas rešil ne »zaradi pravičnih del, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju.«

Tam, kjer človek trpi zaradi lastnih ali tujih grehov, tam je Bog. Bog je povsod tam, kjer je potrebna milost, kjer je potrebna dobrota, lepota, resničnost in edinost. Tam pa, kjer je človek 'čist kot angel in napuhnjen kot hudič', kakor pravi francoski dramatik Bernanos, tam pa Boga ni, ker ga ne more biti.

Naše slabosti in pomanjkljivosti so tiste zvezde, ki nas lahko privedejo do spovednice in monštrance. Naj vedno v nas zbujajo strast in poželenje po Jezusu v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Ta strast in poželenje po Jezusu nas mora v vsakem trenutku pripraviti, da bomo storili, kar so storili sveti trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.«

Podarim dobim

Današnji praznik Gospodovega razglašenja razglaša »načrt Božje milosti, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« To je tista bistvena novost, ki še danes pretresa svet, predvsem krščanski katoliški. Hecno je, kako tradicionalna Cerkev rada po strani gleda spreobrnjence, tujce, drugače misleče in živeče, ki kljub vsem vidnim pomanjkljivostim iščejo Boga.

Jezusa namreč niso prišli počastit samo domači pastirji, temveč tudi predstavniki tujih, poganskih narodov v podobi Svetih Treh kraljev, kakor se po ljudskem običaju imenuje današnji praznik, kakor to napoveduje prerokba preroka Izaija: »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«

Današnji praznik nas želi opozoriti na pomembno dejstvo. Da se nihče ne rodi kot kristjan. Ko smo se rodili smo bili formalno pogani, neverni. In da tudi, ko s krstom formalno postaneš kristjan, to še nisi. Kristjan postaneš takrat ko storiš, kar so storili Sveti Trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pasti pred Jezusa in ga počastiti, pomeni ponižnost. Češčenje pritiče samo Bogu, nikdar človeku. Če hočemo Boga častiti bomo sprejemali njegovega Sina Jezusa Kristusa v podobi svete evharistije in svete spovedi, četudi se bomo morali zato ponižati in premagati lastno mišljenje, predsodke, pa tudi strahove.

Šele takrat, ko prostovoljno, svobodno, »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22,37) sprejmeš Jezusa v sveti evaharistiji in spovedi, postaneš kristjan in s tem Jezusu daruješ zlata, kadila in mire. Jezusu daruješ svoj čas, svoje zmožnosti in talente, svoje življenje. In kar ti Jezusu daruješ, daruješ v bistvu sebi, saj ti dobiš zaradi Božje ljubezni nič drugega, nič več, nič manj, kot Odrešenje, Zveličanje in večno življenje v nebeškem kraljestvu, Božjo milost.

Telesno upanje

Mrzlo in temno je življenje in delo človeka, ki ne sprejme Besede življenja in »življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Življenje v mrzli temi je življenje brez upanja. Čemu bi delal, čemu bi živel, kar tako brez vonja, okusa in smisla. Zato pa potrebujemo Boga in Bog se nam je na Božični dan razodel v podobi Jezusa Kristusa, da našemu življenju in delu da okus, in vonj, skratka smisel. Bog nas na Božični dan »je v nebesih v Kristusu blagoslovil.«

Sprejeti luč Jezusa Kristusa, pomeni torej sprejeti ga: ne samo duhovno, temveč tudi telesno, kajti človek v svojem življenju in delu potrebuje otipljivo upanje, ne zgolj nekaj meglenih besed, za na novoletno čestitko. Zato »Beseda je mesto postala in se naselila med nami.« Beseda Božje ljubezni je meso postala, ne zato, da bi jo od daleč občudovali, oboževal kakor jaslice, temveč da bi jo sprejeli. Naše krščansko upanje torej niso zgolj neke puhle lepe besede za na novoletno voščilnico, temveč obstaja v stvari svete evharistije in svete spovedi.

Gospod Bog naj torej v letu 2022 »razsvetli oči vašega srca, da boste vedeli, v kakšno upanje vas je poklical«. V upanje, ki niso zgolj puhle besedice, temveč s stvarmi v stvarstvu razodeta ljubezen Boga Stvarnika. Ko se bo torej v letu 2022 v naše življenje prikradla mrzla tema ne obupujmo, ne zdihujmo in komplicirajmo, temveč pojdimo k spovedi in prejmimo sveto obhajilo, da bomo z lažjim srcem sledili torej pogrešimo ne obupajmo, pojdimo k spovedi, da nam bo odpuščeno in da bomo z lažjim srcem sledili čudovitim načrtom Božje volje za naše življenje.

Biti kot Marija

Včasih se mi zdi, da obstajata dva programa: sakralni program, ki ga vernik vklopi tisti hip ko vstopi v sakralni prostor, ter izklopi že pod korom. Pod pojmom 'sakralni program' ne mislimo zgolj nekih moralno-etičnih norm ali nekih medlih krščanskih vrednot, ki jih politiki tako radi omenjajo, pa nihče točno ne ve, katere sploh so. Temveč o tisti o Božji milosti, ki pa se zdi, da preneha delovati tam nekje med korom in cerkvenimi vrati: »Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.«

Kristjan ni dedič po Bogu zgolj v sakralnem prostoru ali pa kadar se tu pa tam loti kakšne molitve. Temveč sleherni čas, ki ga preživi tu pa tam. Sveta Božja Mati Marija, ki jo danes slavimo tako ni bila polna milosti zgolj ob spočetju in rojstvu Božjega Sina Jezusa Kristusa. Temveč je bila polna milosti tudi pod križem. In je polna milosti tudi sedaj, ko prosi za nas v nebesih. Vse to pa zato, ker je besede milosti »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Naj bo leto 2022 v katerega smo z Marijo vstopili polno milosti. Ne samo tistih 45 minut, ki jih na teden preživimo v cerkvi, temveč sleherni čas. Tam koder živimo in koder delamo. Da pa bo polno milosti, moramo pa tudi sami nekaj narediti, kakor nam naroča Bog po Mojzesu: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje.« Blagoslavljate vedno, povsod, vsakogar in vse po vrsti in spisku. Naj ne bo kletve na vaših ustnicah, temveč blagoslov. Tudi takrat ko boste jezni, razočarani, besni in žalostni in bi najraje vse po vrsti in spisku pošiljali k hudiču. Te besede: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje,« ohranite in jih premišljujte v svojem srcu in boste, v letu 2022, ne samo 45 minut na teden, temveč cel teden, dan in noč, kakor Sveta Božja Mati Marija, polni milosti in nebeške sreče.

Biti zaželen

Mesa ne boste šli kupit v pekarno in kruha ne v mlekarno, torej, če se »Božji otroci imenujemo in to tudi smo,« potemtakem Boga Očeta ne bomo iskali kar vse povprek, temveč tem, kjer Bog Oče je. V Cerkvi, v zakramentih: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.«

Vemo, da smo otroci svojih staršev. To vemo preko različnih kriterijev. Če drugega ne lahko opravimo krvno preiskavo. Kako pa vemo, da smo Božji otroci: »ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.« Vemo, da smo otroci svojih staršev, ker jih ubogamo. Ubogamo pa jih zato, ker jih spoštujemo, ker jih ljubimo. V najslabšem primeru ker se jih bojimo. Ter jim zaradi tega ali onega skušamo ustreči. Da smo Božji otroci torej vemo po tem, da smo v tem, kar je mojega Očeta. Da sem v Cerkvi, ne samo napisan v krstni knjigi, temveč, da moje roke vedo, kakšna je sveta hostija na otip in da moja usta vedo, kakšen okus ima sveta hostija, ter moja ušesa slišijo besede odpuščanja. Ker »kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem.«

Biti del Božje družine ni naša pravica ali dolžnost. Če bi bila to pravica ali dolžnost, potem apostol Janez ne bi rekel: »Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega.« Biti del Božje družine, biti del in soudeleženec svete družina je privilegij, ki ga lahko hitro izgubimo, če ne ravnamo in ne živimo tako, kot je Ana želela za Samuela: »Vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu«. Poskrbimo, da bomo vse dni, ki jih bomo živeli zaželeni Gospodu. Delajmo to, kar Bog hoče od nas. Delajmo in živimo, da bomo vedno zaželeni biti v Sveti Družini. To pa storimo tako, »da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa,« ter storimo vse kar je v naši moči, da ga sprejemamo v podobi svete spovedi in svete evharistije.

Biti kot jaslice

»Beseda je meso postala in se naselila med nami, a tema je ni sprejela.« V temi so tisti, ki so čisti kot angeli, a oholi kot hudiči, preveč grešni ali preveč popolni, da bi sprejeli Boga. Pustimo jih ob strani, naj se tema z njimi ukvarja, naj blodijo v temi smrtne sence, ker so domišljajo da nevredni sprejeti Boga. Če misliš, da si preveč popoln ali preveč nevreden sprejeti Boga, v čem je smisel krščanstva.

Ozrimo se raje na tiste, ki so učlovečeno Božjo Besedo, Jezusa Kristusa sprejeli, kajti »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci vsem, ki verujejo v njeno ime.« Na Božični dan imamo možnost sprejeti Boga in tako postati Božji otrok. In lastnost vsakega otroka, pa naj bo človeškega ali Božjega je zaupanje. Zaupanje, da je Bog tako velik, tako mogočen, da lahko vsako zlo, vsako nevrednost, obrne v dobro. »Kajti postava je prišla po Mojzesu, milost in resnica pa po Jezusu Kristusu.«

Toda Božič ni samo danes. Božič mora biti vsak dan, kajti vsak dan moramo imeti otroško zaupanje v Boga. Brez zaupanja, ni smisla. Brez smisla ni miru. Brez miru ni veselja in brez veselja ni ljubezni. Če ni zaupanja ne vidiš: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mi, prinaša veselo novico, oznanja rešitev.« Z zaupanjem so tudi garjaste, razpokane in glivične noge ljubke. Z zaupanjem slaviš in hvališ Boga, za vse, kar se ti pripeti, kajti z zaupanjem se ti vse, kar se ti pripeti, pripeti da bi sprejel Besedo, se združil z Gospodom.

Če uspeš sprejeti Boga, če uspeš zaupati, potem boš slišal: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin«. In Boga boš uspel sprejeti, ne takrat ko boš čist kot angel in obenem ohol kot hudič, temveč takrat, ko bo tvoje življenje kakor jaslice. 

 

Zato Vam želim, ne samo običajnih Božičnih floskul, temveč, da bi bili vedno kakor jaslice. Da v Vaših glavah ne bi bilo kakšnih idiotskih miselnih preprek, ki bi Vam preprečevale sprejeti Jezusa v podobi svete evharistije in svete spovedi. 

Tehnika

V življenju ni pomembna velikost, temveč tehnika. Ni pomembno kaj imaš ali kaj si, kaj znaš ali kaj premoreš, temveč kako to uporabiš, kakšen odnos imaš do tega, kar imaš ali pa tudi nimaš. Tako imaš lahko najdražji bicikelj, toda če ne znaš uporabljati prestav, ti nič ne koristi. Na današnji dan, na Božič se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in če te Božje milosti nisi sposoben sprejeti, si najbolj bedno bitje na tem svetu, še posebej, če se imaš za kristjana.

Jaslice delam namenoma majhne, preproste, brez odvečnega kiča, da bi morda vendarle doumeli, ker se je Jezus rodil v hlevu, v jaslicah, ker ga kič takratnega sveta ni bil sposoben sprejeti. Jezus se je rodil kot majhen otrok, kot reven popotnik, kot zavržen, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. To je pomemben stavek današnjega evangelija, zakaj, tisti, ki si domišlja, da je velik, da je pomemben, tisti ne more sprejeti nekaj majhnega, preprostega kot je Jezus v podobi svete evharistije in svete spovedi. Toda majhen in ponižen človek pride povsod in iz vsega lahko potegne nekaj dobrega.

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« Jezusa ne more sprejeti tisti, ki živi v svetlobi napuha. Pastirji so bili preprosti, neuki ljudje. V Jezusovem času so bili pastirji na robi družbene lestvice. In vendarle je k njim pristopil Gospodov angel in rekel: »Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudi.«

Za vero ni pomembna velikost, temveč tehnika sprejemanja. V sebi moraš porušiti vse prepreke, vse predsodke, vse lastne filozofije, da boš v sveti spovedi in sveti evharistiji sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. Ko resnično sprejmeš Jezusa kot svojega Odrešenika, potem ti je vseeno kdo stoji pred oltarjem, kdo nosi mitro. Če sprejmeš Jezusa kot Odrešenika ti čisto vseeno ali cerkev mrzla ali topla, velika ali majhna. Čisto vseeno ti je ali se spoveš sede ali kleče, ali prejmeš obhajilo na roke ali usta. Kajti Jezus je »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in Jezus rešuje preko spovedi in evharistije. Če nisi sposoben sprejeti teh dveh preprostih stvari oziroma opraviti takšno preprosto dejanje, ki je »kakor dete, v plenice povito in položeno v jasli,« kot kristjan nisi storil nič.

Krog, je sklenjen!

Ko se nekaj konča, se nekaj vedno začne. To ponazarja krog adventnega venčka. Nikoli končana zgodba. Res se zdi, da smo s četrto prižgano svečko na adventnem vencu končali adventno popotovanje. Toda na Božič bomo začeli znova, novo zgodbo in novo popotovanje. Plamen zadnje svečke nas bo pospremil v Božično dogodivščino, ki jo pojasnjuje beseda preroka Miheja: »: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«

Vernik ne izpolni in zapolni svojega življenja z žrtvami in daritvami, katere so same sebi namen, temveč takrat, ko človek izpolni voljo tistega od katerega ve, da je ljubljen, zato pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Gospod nam je pripravil telo in življenje, ki je po svoji človeški naravi nepopolno, ter zato potrebuje voljo popolne Božjo narave, ki edina lahko človeka izpolni in zapolni: »V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa, posvečeni enkrat za vselej.«

Jezus se ne daruje samo na križu, daruje se tudi v jaslicah. Z darovanjem Božji volji ima Jezusovo življenje in delo smisel, zato je v sebi je popolnoma pomirjen in miren, ter lahko z veseljem živi in dela. In kaj je ljubezen drugega kakor to, da smo zaradi ljubljenega pomirjeni in mirni, ker ima naše življenje in delo smisel v ljubljenem, ter lahko zadovoljno in veselo živimo in delamo. Ne samo Jezus, tudi Marija, kot prva predstavnica vseh vernih: v kaotičnih razmerah, ko vsi sumijo v njeno nosečnost, je umirjena, mirna, vesela in zadovoljna, ker lahko izpolni voljo ljubljenega Boga, ki daje njenemu življenju in delu smisel »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.«

In blagor vsakemu, ki bo v tem zadnjem adventnem tednu, uspel vse misli in molitve, ki jih je preživel ob adventnem vencu združiti v ljubezen, ki se razodene na Božični dan. Zaradi ljubezni upamo, smo mirni v sebi in se veselimo prihoda tistega, ki kraljuje v našem srcu in življenju: »kajti on bo tedaj velik do koncev zemlje. In v tem bo mir.«

Zadovoljstvo

Tretja adventna svečka na adventnem vencu je svečka veselja. Ko začneš upati, ter dosežeš »Božji mir, ki presega vsak um«, bo ta Božji mir »varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« Ko to dosežeš si lahko v resnici oddahneš in se preprosto veseliš.

Pristno krščansko veselje velikokrat zamenjujemo z veseljačenjem. Če se človek nenehno nekaj ne hahlja, nasmiha in kaže vesel obraz, da ni vesel. Toda tudi resni in strogi ljudje so lahko veseli, zakaj krščansko veselje je v zadovoljstvu: »nikomer ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Nezadovoljen človek, bo namreč nenehno grozil, izsiljeval, nikdar mu ne bo nič prav: enkrat je preveč, drugič premalo, je prevroče, je premrzlo itd. Veselje je zadovoljstvo, nad tem kar si, s tem, kjer živiš in delaš. Kajti ko imajo vsi dogodki in ljudje v tvojem življenju smisel, ko si v svojem srcu miren, in nisi vznemirjen zaradi stvari, ki jih nimaš ali pa imaš, si zadovoljen in s tem vesel saj »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.«

V tem tretjem adventnem tednu boste torej razmišljali, kaj vse v življenju imate in ne samo česa nimate. Ne razmišljajte, kaj vse vam pripada in kaj vse ste dolžni narediti, kakšne imate pravice in kolikšne so vaše krivice, temveč kaj vse lahko naredite, kako lahko izkoristite svoje naravne danosti, kot dar ljubezni. Ko boste to razmišljali, sem prepričan, da se vam bo srce napolnilo s veseljem zadovoljstva in hvaležnosti, ko boste spoznali, kako ste čudoviti v Božjih očeh, kakor pravi apostol Pavel: »Nič ne skrbite, ampak vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo in zahvaljevanjem«.

Po Mariji k miru

V Marijinem imenu se skriva beseda MIR. To ni naključje, naš notranji mir, ki je naše največje orožje zoper nemir tega sveta, temelji na Mariji. Podoba Marije današnjega praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, prikazuje Marijo kot dekle stoječo z eno nogo na kači. Kača predstavlja Satana, ki razdvaja, laže ter na ta svet vnaša nemir, kaos, ki ogroža naše življenje, naš duhovni in telesni blagor: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« pravi Eva v današnjem prvem berilu. Vedno znova se v našem življenju pojavi neka kača, hudi zmaj, ki nas s svojim brezsmiselnim govorjenjem ali rjovenjem zmede, da počnemo neumnosti.

Toda mi imamo Marijo. Marijo, ki v naša življenja vnaša red in mir, s tem, ko nam v naša življenja prinaša Jezusa, saj nas je Bog »v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam sporoča, da Gospodov mir prihaja v naša srca z brezmadežnostjo: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj.« Marija je morala biti brezmadežna, da je lahko v svoje življenje sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. To je kot takrat, ko hočemo doma nekaj skuhati ali speči -potrebujemo čisto posodo in ostale pripravke. To je podobno kot če hoče zdravnik operirati pacienta, potrebuje čiste in sterilne kirurške pripomočke.

Brezmadežnost ni moralno – etična kategorija. Brezmadežnost tudi ni zunanja popolnost, saj po Evi postajamo od znotraj omadeževani zaradi izvirnega greha, ki je napuh, samovolja, neposlušnost, trma. Po Mariji pa postajamo brezmadežni, ko se prepustimo Božji volji in previdnosti, kot Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« Ko se bomo uspeli, tudi po Marijini priprošnji, prepustiti Božji volji in previdnosti, bomo postali brezmadežni. V nas ne bo madeža Satanovega napuha, temveč bo nas delovalo »veličastvo njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« In zato boste šli pred Božičem k spovedi.

Mir

Druga prižgana adventna svečka, oznanja mir. Druga pride za prvo, kar pomeni, da mir izhaja iz upanja. Brez upanja, tudi miru ne bo. Kajti vedno do konca našega življenja nas bo nekaj vznemirjalo, vedno nam bo nekaj kratilo spanec in jemalo mir. Toda to so zunanje stvari, ki ne smejo vplivati na našo notranjost, če v njem kraljuje Bog, ki je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.«

Zato je hrepenenje po miru na svetu, brez vojn in sporov jalovo početje, zakaj vsaka vojna in vsak prepir, ter vsak nemir se začne v človekovi notranjosti. Zato pravi pregovor: najprej pometi pred lastnim pragom oz. kakor pravi Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3) Tako nam prerok v današnjem prvem berilu pravi: »Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!" Prerok ne naslavlja celega sveta, temveč Jeruzalem, ne naroča, da moramo slačiti in spreobračati vse naokoli, temveč samo sebe. Posameznik je naslovnik Božje ljubezni, vsi skupaj pa seveda tvorimo neko skupnost, katera je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi.

Mir je zato podoben lepo pospravljenem stanovanju, v katerem se dobro počutiš ti in tisti, ki pride na obisk. Mir je podoben urejeni pisarni, ki jo zapustimo ob koncu delovnega dne, pripravljena za delo naslednjega dne: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.« Tako bomo v drugem adventnem tednu pospravljali svoje življenje, da bo pripravljeno in pospravljeno na nov Božični začetek.

Ko pa pospravljamo razlikujemo: to se spravi, ono se pa zavrže. Točno tako, kot pravi apostol Pavel: »da boste znali razlikovati, kaj je boljše in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.« Pri tem razlikovanju nas bo vodilo vprašanje: 'komu to služi?' Če neko dejanje služi Bogu, bo služilo tudi bližnjemu in nam in bo to dejanje čisto legitimno in ga bomo opravili v miru in dostojanstvu, kajti takšno dejanje je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Če pa ga počnemo v nemiru, v naglici, na silo, zadnji hip, pa pomeni, da je nekaj narobe. Takšno dejanje ni legitimno v Božjih očeh ter zato v naše življenja prinaša nemir. Ki če je prevelik, trosimo na okoli.

Upanje, daje smisel našemu početju. Ter zato prinaša mir v naša srca. Tako bodo od danes naprej na adventnem vencu prižgani dve svečki: svečka upanja, ki daje smisel našemu bivanju, ter ga ob svečki miru živimo mirno in dostojanstveno. Ter bo tako »vse človeštvo videlo Božje odrešenje«, ki se dogaja v našem življenju in delu.

Inzulin ali upanje

Danes, ta trenutek, v letu 2021 skorajda živimo, kakor to opisuje evangelist Luka v današnjem evangeliju: »Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega¸ kar bo prišlo nad ves svet.« Zaradi tega nesrečnega virusa in vseh kriz, ki posledično za tem prihajajo prav gotovo nič več ne bo tako, kot je včasih bilo. Toda če zaradi vsega tega ali onega od strahu trepetamo, je to jasno znamenje, da nam je umanjkalo upanja.

Danes na prvo adventno nedeljo smo začeli z novih cerkvenim letom in s tem pripravljanja na rojstni dan Jezusa Kristusa. Zato smo prižgali prvo adventno svečko, s katero bomo ta teden razmišljali in se uvajali v krepost upanja, da bodo »pred Bogom in našim Očetom« utrjena naša srca in življenja »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi,« na Božični dan.

Brez upanja ste goli in bosi v tej solzni dolini, kakor jo opisuje Marijina pesem. Brez upanja ni: ne miru, ne veselja, ne ljubezni niti vere. Ne zamenjujmo upanja z optimizmom, s katerim se tolažijo postarane sufražetke, katere imajo po hiši nalimane listke z napisi kot je 'bodi nasmejan, danes je sončen dan', četudi zunaj padajo ošpičene prekle. Upanje ni tiščanje glave v pesek, temveč je življenje v resničnem času in prostoru v katerem pač živimo in delamo, z vsemi odtenki in okusi: Če pada dež in je turoben dan, ne bomo rekli, da sije sonce in je vse lepo. Upanje namreč ni prepričevanje samega sebe, da je in bo vse dobro, temveč, da ima vse svoj smisel, v božanskem načrtu Božje previdnosti in sicer glede na obljubo »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem.«

Če stojiš zraven optimista, potrebuješ injekcijo inzulina, ker je tako ogabno sladko-prijazen, v resnici pa se utaplja v »razuzdanosti, pijančevanju in življenjskih skrbeh«. Optimist je živčna razvalina ker nima Božje obljube, na katero bi se naslonil. Zato skuša vedno na silo nekaj doseči. Četudi samo z nekim čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani pa se človek, ki z upanjem na Božjo obljubo zre nad kruto realnostjo življenja in dela, ter zato čuje in moli, in pričakuje ter ima zato čas priti v cerkev, pred tabernakelj, četudi ni nobenega, kateremu bi se lahko pokazal. Za optimista je čas sovražnik, za vernika pa zaveznik.

Kaj bomo torej počeli v prvem adventnem tednu? Bili bomo ovčke kakor pravi sveti Janez Zlatousti: ovčka, gre proti pastirju, volk pa od njega beži. Šli bomo proti Jezusu z prižgano svečko upanja. Izpolnili bomo Jezusovo naročilo: »čujte in vsak čas molite.« Ta teden se boste zbirali ob prvi adventni svečki, tako kot celo leto morda niste. Tako boste utrjevali in poglabljali svoje upanje v Božjo obljubo: vse v Bogu najde svoj smisel.

Čigav prav je prav

Današnja nedelja je zadnja v cerkvenem letu in je posvečena podobi Jezusa Kristusa kot kralja. Preden začnemo novo cerkveno leto je dobro, da nas ta Jezusova podoba postavi na mesto, položaj, ki nam po resnici in pravici pripada, zato, da bomo lahko poslušali Jezusov glas, ker: »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Pilat kot svetni vladar Jezusa ni vprašal: ali si prerok, si Božji Sin, temveč »Si ti judovski kralj?« To Pilatovo vprašanje skuša Jezusa zmesti, kar potrjuje da obstaja tudi diabolično resnica, ki nas želi zmesti, vnesti kaos in prepir v naša življenja, zato, da bo svet v katerem živimo in delamo postal kakor ena velika igralnica, kjer se bomo prepirali in ravsali zaradi nesmiselnih vprašanj čigav avto, čigava Barbika je boljša oz. čigav prav je bolj prav. Diabolična resnica je, da tisti, ki dokaže, da je njegov prav bolj prav, vlada drugim. Če sledimo tej diabolični resnici, ne moremo poslušati zveličavnega in odrešilnega Jezusovega glasu, kaj šele da bi mu sledili.

Toda naša življenja niso in ne smejo nikdar postati ali biti diabolična igrica. Nihče se ne sme igrati z nami, ker življenje ni hec. Zato je današnja nedelja Kristusa Kralja, da nas opomni, na zveličavno resnico, da je Jezusu dana »večna oblast, ki ne preide in je njegovo kraljestvo neuničljivo.« Vstopimo torej v Jezusu kraljestvo in sprejmimo zveličavno resnico, da tudi v tem kraljestvu ni demokracije, temveč hierarhija ljubezni. Gospod deluje hierarhično: k Mariji ni prišel kar neki angel, temveč nadangel.

In oblast, ki v Jezusovem kraljestvu deluje, ne deluje, ne izhaja iz zavajanja ali merjenja moči, čigav prav je bolj prav temveč izhaja iz nesebične, popolne ljubezni. Zveličavna resnica je, da je »»Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov,« Bog dal vso oblast. Jezus se ne ozira na to, čigav prav je bolj prav, temveč se ozira na to, kdo ljubi. In tisti, ki ljubi, tisti vlada. Pa če se nam zdi, da ima prav ali ne.

Sami veste, da je ljubezen zelo pristranska. Včasih se zgodi, da gospe mami, bodoči mož njene hčere ni ravno po godu. To pa zato, ker gospa mama ni zaljubljena v bodočega moža svoje hčere. In ne bo se z bodočim možem poročila gospa mama, temveč gospa hči. Pravičnost zahteva povračilo in kazen. Pravičnost nasprotuje usmiljenju in ljubezni. Toda samo ljubezen lahko odpusti in preživi še tako hudo krivico: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov«, gre »slava in oblast na vekov veke.« Amen.

P.S. Kdor ljubi vodi in kdor ljubi se pusti voditi. 

 

P.S.S. Ljubite Jezusa in pokoren vam bo (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Informacija

Ljubezen in sovraštvo sta dva rogova enega kozla. Kozel pa se imenuje informacija. In imeti tega kozla je včasih zlata vredno. Ne samo danes, v dobi informatike, temveč vedno je bila informacija zlata vredna. Če temu ne bi bilo tako, se zavese ne bi premikale, ko gre kdo na sprehod po vasi.

Res je, da vsak v nekaj, nihče pa ne ve vsega. In zagotovo pa za »tisti dan ali uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče«. Tisti dan o katerem govori današnja Božja beseda pa je konec: bodisi konec sveta, bodisi konec življenja individualne osebe. Ta informacija, da bo nekoč konec, nas pušča v negotovosti in v negotovosti noben ne uživa. Toda kristjani imamo še eno informacijo: »V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo, vsak, ki se znajde zapisan v knjigi.« Ta informacija pa nas lahko navda z upanjem in je zlata vredna, ker ponuja rešitev.

Naše krščansko življenje, ne vodi nas slepa usoda ali naključje. Temveč je sreča vsakega posameznika odvisna od njega samega. Od vsakega posameznika je odvisno ali bo ali ne bo zapisan v knjigi življenja. Vse je odvisno od tega ali sprejmeš informacijo evangelija – ali pač ne: Jezus Kristus je »z eno samo daritvijo za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.« In tisti, ki sprejme informacijo evangelija, sprejme Kristusovo daritev, ki se daruje v sveti evharistiji in sveti spovedi in to ga posvečuje. Ne posvečuje nas teologija, ne posvečuje nas pridiga, le ta samo pojasnjuje evangelijsko informacijo.

Imamo informacijo o večnem življenju, informacijo ki nas lahko posveti in napravi za popolne. To informacijo lahko zavrnemo zaradi sovraštva in gremo po poti za večno pogubljenje. Lahko pa sprejmemo in živimo zaradi ljubezen in gremo po poti za večno življenje, ter tako postanemo razumni, kajti »razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba.«

Statistika ruši vero

Obrazec za cerkveno statistiko, ki jo vodi tako škofija, kakor Sveti sedež, je pred 40-imi leti, ko je bilo semenišče polno in ko so ljudje kljub preganjanju trudili verovati, obsegal en list velikost A4. Danes obsega pet listov obojestransko. Vsak lahko po tem podatku hitro ugotovi, da količina, vsaj kar se tiče vere, Boga, ljudi ni vedno vse, ter da količina nikakor ne predpostavlja kakovosti: »ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse kar potrebuje za življenje.«

Obsežnejši statistični obrazci nas silijo v obsežnejše dejavnosti, toda ali nismo s tem podobni hinavskim pismoukom, kateri »si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah«. Lokalne Cerkve, škofije in župnije so tako primorane v nezdravo tekmovanje, katera bo imela čim več različne dejavnosti, da bodo ljudje zaposleni z vsem, razen s preprostim zaupanjem Bogu: »Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod, govoril Eliju.« Zaupanje Bogu, da še vedno drži vajeti v rokah in da se brez Božjega soglasja ne dogodi nič na tem svetu, je tisto, kar povzroči, da ne bo nikdar zmanjkalo ničesar bistvenega v našem življenju. Kadar ne zaupamo, takrat širimo statistične obrazce, ter smo sila nezadovoljni, ker in kadar jih ne moremo z ničemer izpolniti in zapolniti. Poleg tega se nam zbuja grda zavist, če nekomu drugemu to slučajno uspe. Slučajno, ker tudi slepa kokoš včasih slučajno najde zrno.

Danes obhajamo zahvalno nedeljo. Toda hvaležnosti ne bomo našli v statističnih obrazcih in količini. Hvaležnost bomo našli v dejanjih, dogodkih, ki izvirajo iz zaupanja Bogu. Kakor vdova iz Sarepte, ki niti slučajno ni imela dovolj, da bi izpolnila, kar bi morala: »nič pečenega nimam, samo prgišče moke in malo olja.« Toda če to malenkost z zaupanjem izročimo Bogu, lahko še iz tako skromnega, na videz majhnega, nepopolnega, ubogega daru, dogodka, dejanja napravi nekaj dobrega, lepega, resničnega, kakor se je »tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih.«

Ne ozirajmo se preveč na nepopolno človeško dejavnost, ki zapolnjuje statistične obrazce. Oziranje na to človeško dejavnost ne bo spodbujalo našega zaupanja, in prav gotovo ne vzbujalo hvaležnosti. Če pa prvenstveno gledamo na Kristusovo daritev, ki je sveta maša, ki je sveto obhajilo, ki je sveta spoved, potem pa bomo na vsako, še tako majhno človeško dejavnost videli v luči vere, zaupanja in hvaležnosti. Saj nam preko zakramentov Gospod govori: človek - spoštujem te, ljubim te, hvala ti. In mi bomo lahko storili kot je storila vdova iz Sarepte: »šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina.« In bomo preprosto srečni.

Gledanje Boga

Danes na praznik Vseh svetnikov, obeležujemo, praznujemo in slavimo Boga v vseh svetnikih in svetnicah, ki so kdaj koli živeli na zemlji in sedaj prebivajo v nebesih. Svetnike častimo preprosto zato, da bi preko njihovega zgleda in priprošnje prišli do Boga. Svetnik je svetnik predvsem zato, ker se kot prvo zaveda in priznava da je »Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!« In to nam nekako največkrat še uspe.

Svetnik ali svetnica pa sta svetnika v drugo zato, ker ne komplicirata in na Boga že v času zemeljskega življenja gledata takšnega »kakršen je«. In tukaj v drugo nam največkrat ne uspe. Zakaj vsakdo, ki gleda Boga takšnega »kakršen je« ima »upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« Upanje v Boga, da zmore iz najhujšega zla, iz najhujše krivice napraviti nekaj dobrega nas očiščuje zmotnih predstav o Bogu, o nebesih, o Cerkvi, o naših bližnjih s katerimi hočemo ali nočemo živimi in delamo.

Svetniki vidijo Boga takšnega kakršen je in ga ne vidi kot avtomat za izpolnjevanje želja. Tudi ni Bog sredstvo za izživljanje svojih fanatičnih frustraciji. Bog ni trofeja, ki naj bi si jo z lastnimi zaslugami prislužili ali nagrada za uspešno in poslušno krščansko življenje. In predvsem za kristjana, za katoličana Bog ni sovražnik. Bog je naš največji blagor, saj je »»Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!«

In v današnjem prvem berilu smo slišali »Vsi angeli so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga«. Ne samo angeli, tudi vsi svetniki in svetnice, ki jih danes slavimo, častimo in veselo praznujemo so že v času svojega zemeljskega življenja morali in hoteli pasti na svoje obličje, ter moliti Boga. In kako so to naredili: bili so ubogi v duhu, bili so krotki. Bili so žalostni, ker vesel človek ne more biti potolažen. Bili so lačni in žejni pravice, kajti popoln človek ne more biti nasičen. Bili so čisti v srcu, miroljubni in bili zaradi pravice preganjani. Zaradi Jezusa, ne zaradi lastne nečimrnosti, so jih zasramovali, preganjali vse hudo zoper njih lažnivo govorili. Kar poglejmo svetega Roka, kaj so z njim napravili ko je prišel po dolgem času nazaj: v ječo so ga vrgli.

Bog je takšen kakršen je in videli ga bomo le če bomo živeli po blagrih. In ko ga bomo videli, bomo imeli upanje, ki pa je tisto veliko plačilo, ki nam ga blagri danes obljubljamo: »kajti veliko je vaše plačilo v nebesih«. Upanje, da z videnem Boga, vidimo večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Kdo je moj bližnji?

Če vem, kdo je moj bližnji, ter se ga tudi zavedam, potem ne bo težko narediti to, kar nam Bog po Mojzesu naroča: »Boj se Gospoda svojega Boga in vse dni izpolnjuj njegove zakone in zapovedi.« Na zapovedi in prepovedi lahko gledamo na dva načina: kot na sredstvo zatiranja in sovraštva, ali pa kot na sredstvo izražanja ljubezni in spoštovanja, odvisno od tega, kdo je moj bližnji, ter kako se ga zavedam.

In kdo je moj bližnji? Tisti, za katerega mi ni vseeno. Bati se Boga na primer ne pomeni to, da trepetamo pred njim, kakor pred nekim grozovitim bitjem, ki nas hoče požreti ali uničiti. Temveč je pomen strahu Božjega v ljubezni, kakor nam Jezus danes svetuje: ljubiti Boga »iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo, ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kot vse žgalne daritve in žrtve.« Kdor nekoga ljubi, se ga boji prizadeti, saj globoko v sebi ve, da ga lahko s tem izgubi. Bati se Boga pomeni, bati se ga izgubiti. In zato izpolnjujemo zakone in zapovedi.

Pa ne bojimo se samo izgubiti Boga. Če vem, kdo je moj bližnji, ter če se ga zavedam, se ga bojim prizadeti, kakor izgubiti. Za to so tukaj zakoni in zapovedi, s katerimi sem zavarovan jaz in moj bližnji. V primeru, da ne spoštujem Božjih zakonov in zapovedi, potem postane moj bližnji moja trofeja, mož in žena postaneta cimra, prijatelji sovražniki, sosedje tujci, sodelavci tekmeci.

Uspešnost izpolnjevanje raznih zakonov in zapovedi je odvisna od bližine oz. oddaljenosti. Z nekom namreč lahko živim in delam, pa ni moj bližnji. Moj bližnji je tisti, ki živi v mojem srcu, za katerega se trudim, z vsem srcem, z vsem umevanjem in z vso močjo. Tako tudi Jezus lahko »dokončno odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje za nje.« Če Jezus ni moj bližnji, ne bo preko Jezusa prihajal k Bogu. Jezus pa vedno živi v Cerkvi, v zakramentih, vprašanje pa je ali mi živimo z Jezusom. Je tudi Jezus moj bližnji, Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi?

Če se ukvarjamo pretežno s tem, kaj je greh in kaj ni greh, kaj se sme in kaj se ne sme, bomo hitro postali greh. Kdor se preveč ukvarja s hudičem bo postal hudič in bo povsod videl hudiča, namesto da bi povsod videl Boga. V kolikor pa vse svoje srce in vse svoje umevanje in vse svoje moči usmerimo v to, da bi vzljubili in ljubili, Boga, svoje bližnje, pa ne bomo prekršili nobene zapovedi, četudi bi to hoteli. Kakor pravi sveti Avguštin: 'Ljubi in delaj, kar hočeš', kajti če boš resnično ljubil, ne boš napravil nič slabega. Ker Bog je ljubezen in v Bogu ni nič slabega, nič zlega.