Biti zaželen

Mesa ne boste šli kupit v pekarno in kruha ne v mlekarno, torej, če se »Božji otroci imenujemo in to tudi smo,« potemtakem Boga Očeta ne bomo iskali kar vse povprek, temveč tem, kjer Bog Oče je. V Cerkvi, v zakramentih: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.«

Vemo, da smo otroci svojih staršev. To vemo preko različnih kriterijev. Če drugega ne lahko opravimo krvno preiskavo. Kako pa vemo, da smo Božji otroci: »ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.« Vemo, da smo otroci svojih staršev, ker jih ubogamo. Ubogamo pa jih zato, ker jih spoštujemo, ker jih ljubimo. V najslabšem primeru ker se jih bojimo. Ter jim zaradi tega ali onega skušamo ustreči. Da smo Božji otroci torej vemo po tem, da smo v tem, kar je mojega Očeta. Da sem v Cerkvi, ne samo napisan v krstni knjigi, temveč, da moje roke vedo, kakšna je sveta hostija na otip in da moja usta vedo, kakšen okus ima sveta hostija, ter moja ušesa slišijo besede odpuščanja. Ker »kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem.«

Biti del Božje družine ni naša pravica ali dolžnost. Če bi bila to pravica ali dolžnost, potem apostol Janez ne bi rekel: »Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega.« Biti del Božje družine, biti del in soudeleženec svete družina je privilegij, ki ga lahko hitro izgubimo, če ne ravnamo in ne živimo tako, kot je Ana želela za Samuela: »Vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu«. Poskrbimo, da bomo vse dni, ki jih bomo živeli zaželeni Gospodu. Delajmo to, kar Bog hoče od nas. Delajmo in živimo, da bomo vedno zaželeni biti v Sveti Družini. To pa storimo tako, »da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa,« ter storimo vse kar je v naši moči, da ga sprejemamo v podobi svete spovedi in svete evharistije.

Biti kot jaslice

»Beseda je meso postala in se naselila med nami, a tema je ni sprejela.« V temi so tisti, ki so čisti kot angeli, a oholi kot hudiči, preveč grešni ali preveč popolni, da bi sprejeli Boga. Pustimo jih ob strani, naj se tema z njimi ukvarja, naj blodijo v temi smrtne sence, ker so domišljajo da nevredni sprejeti Boga. Če misliš, da si preveč popoln ali preveč nevreden sprejeti Boga, v čem je smisel krščanstva.

Ozrimo se raje na tiste, ki so učlovečeno Božjo Besedo, Jezusa Kristusa sprejeli, kajti »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci vsem, ki verujejo v njeno ime.« Na Božični dan imamo možnost sprejeti Boga in tako postati Božji otrok. In lastnost vsakega otroka, pa naj bo človeškega ali Božjega je zaupanje. Zaupanje, da je Bog tako velik, tako mogočen, da lahko vsako zlo, vsako nevrednost, obrne v dobro. »Kajti postava je prišla po Mojzesu, milost in resnica pa po Jezusu Kristusu.«

Toda Božič ni samo danes. Božič mora biti vsak dan, kajti vsak dan moramo imeti otroško zaupanje v Boga. Brez zaupanja, ni smisla. Brez smisla ni miru. Brez miru ni veselja in brez veselja ni ljubezni. Če ni zaupanja ne vidiš: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mi, prinaša veselo novico, oznanja rešitev.« Z zaupanjem so tudi garjaste, razpokane in glivične noge ljubke. Z zaupanjem slaviš in hvališ Boga, za vse, kar se ti pripeti, kajti z zaupanjem se ti vse, kar se ti pripeti, pripeti da bi sprejel Besedo, se združil z Gospodom.

Če uspeš sprejeti Boga, če uspeš zaupati, potem boš slišal: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin«. In Boga boš uspel sprejeti, ne takrat ko boš čist kot angel in obenem ohol kot hudič, temveč takrat, ko bo tvoje življenje kakor jaslice. 

 

Zato Vam želim, ne samo običajnih Božičnih floskul, temveč, da bi bili vedno kakor jaslice. Da v Vaših glavah ne bi bilo kakšnih idiotskih miselnih preprek, ki bi Vam preprečevale sprejeti Jezusa v podobi svete evharistije in svete spovedi. 

Tehnika

V življenju ni pomembna velikost, temveč tehnika. Ni pomembno kaj imaš ali kaj si, kaj znaš ali kaj premoreš, temveč kako to uporabiš, kakšen odnos imaš do tega, kar imaš ali pa tudi nimaš. Tako imaš lahko najdražji bicikelj, toda če ne znaš uporabljati prestav, ti nič ne koristi. Na današnji dan, na Božič se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in če te Božje milosti nisi sposoben sprejeti, si najbolj bedno bitje na tem svetu, še posebej, če se imaš za kristjana.

Jaslice delam namenoma majhne, preproste, brez odvečnega kiča, da bi morda vendarle doumeli, ker se je Jezus rodil v hlevu, v jaslicah, ker ga kič takratnega sveta ni bil sposoben sprejeti. Jezus se je rodil kot majhen otrok, kot reven popotnik, kot zavržen, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. To je pomemben stavek današnjega evangelija, zakaj, tisti, ki si domišlja, da je velik, da je pomemben, tisti ne more sprejeti nekaj majhnega, preprostega kot je Jezus v podobi svete evharistije in svete spovedi. Toda majhen in ponižen človek pride povsod in iz vsega lahko potegne nekaj dobrega.

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« Jezusa ne more sprejeti tisti, ki živi v svetlobi napuha. Pastirji so bili preprosti, neuki ljudje. V Jezusovem času so bili pastirji na robi družbene lestvice. In vendarle je k njim pristopil Gospodov angel in rekel: »Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudi.«

Za vero ni pomembna velikost, temveč tehnika sprejemanja. V sebi moraš porušiti vse prepreke, vse predsodke, vse lastne filozofije, da boš v sveti spovedi in sveti evharistiji sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. Ko resnično sprejmeš Jezusa kot svojega Odrešenika, potem ti je vseeno kdo stoji pred oltarjem, kdo nosi mitro. Če sprejmeš Jezusa kot Odrešenika ti čisto vseeno ali cerkev mrzla ali topla, velika ali majhna. Čisto vseeno ti je ali se spoveš sede ali kleče, ali prejmeš obhajilo na roke ali usta. Kajti Jezus je »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in Jezus rešuje preko spovedi in evharistije. Če nisi sposoben sprejeti teh dveh preprostih stvari oziroma opraviti takšno preprosto dejanje, ki je »kakor dete, v plenice povito in položeno v jasli,« kot kristjan nisi storil nič.

Krog, je sklenjen!

Ko se nekaj konča, se nekaj vedno začne. To ponazarja krog adventnega venčka. Nikoli končana zgodba. Res se zdi, da smo s četrto prižgano svečko na adventnem vencu končali adventno popotovanje. Toda na Božič bomo začeli znova, novo zgodbo in novo popotovanje. Plamen zadnje svečke nas bo pospremil v Božično dogodivščino, ki jo pojasnjuje beseda preroka Miheja: »: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«

Vernik ne izpolni in zapolni svojega življenja z žrtvami in daritvami, katere so same sebi namen, temveč takrat, ko človek izpolni voljo tistega od katerega ve, da je ljubljen, zato pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Gospod nam je pripravil telo in življenje, ki je po svoji človeški naravi nepopolno, ter zato potrebuje voljo popolne Božjo narave, ki edina lahko človeka izpolni in zapolni: »V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa, posvečeni enkrat za vselej.«

Jezus se ne daruje samo na križu, daruje se tudi v jaslicah. Z darovanjem Božji volji ima Jezusovo življenje in delo smisel, zato je v sebi je popolnoma pomirjen in miren, ter lahko z veseljem živi in dela. In kaj je ljubezen drugega kakor to, da smo zaradi ljubljenega pomirjeni in mirni, ker ima naše življenje in delo smisel v ljubljenem, ter lahko zadovoljno in veselo živimo in delamo. Ne samo Jezus, tudi Marija, kot prva predstavnica vseh vernih: v kaotičnih razmerah, ko vsi sumijo v njeno nosečnost, je umirjena, mirna, vesela in zadovoljna, ker lahko izpolni voljo ljubljenega Boga, ki daje njenemu življenju in delu smisel »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.«

In blagor vsakemu, ki bo v tem zadnjem adventnem tednu, uspel vse misli in molitve, ki jih je preživel ob adventnem vencu združiti v ljubezen, ki se razodene na Božični dan. Zaradi ljubezni upamo, smo mirni v sebi in se veselimo prihoda tistega, ki kraljuje v našem srcu in življenju: »kajti on bo tedaj velik do koncev zemlje. In v tem bo mir.«

Zadovoljstvo

Tretja adventna svečka na adventnem vencu je svečka veselja. Ko začneš upati, ter dosežeš »Božji mir, ki presega vsak um«, bo ta Božji mir »varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« Ko to dosežeš si lahko v resnici oddahneš in se preprosto veseliš.

Pristno krščansko veselje velikokrat zamenjujemo z veseljačenjem. Če se človek nenehno nekaj ne hahlja, nasmiha in kaže vesel obraz, da ni vesel. Toda tudi resni in strogi ljudje so lahko veseli, zakaj krščansko veselje je v zadovoljstvu: »nikomer ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Nezadovoljen človek, bo namreč nenehno grozil, izsiljeval, nikdar mu ne bo nič prav: enkrat je preveč, drugič premalo, je prevroče, je premrzlo itd. Veselje je zadovoljstvo, nad tem kar si, s tem, kjer živiš in delaš. Kajti ko imajo vsi dogodki in ljudje v tvojem življenju smisel, ko si v svojem srcu miren, in nisi vznemirjen zaradi stvari, ki jih nimaš ali pa imaš, si zadovoljen in s tem vesel saj »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.«

V tem tretjem adventnem tednu boste torej razmišljali, kaj vse v življenju imate in ne samo česa nimate. Ne razmišljajte, kaj vse vam pripada in kaj vse ste dolžni narediti, kakšne imate pravice in kolikšne so vaše krivice, temveč kaj vse lahko naredite, kako lahko izkoristite svoje naravne danosti, kot dar ljubezni. Ko boste to razmišljali, sem prepričan, da se vam bo srce napolnilo s veseljem zadovoljstva in hvaležnosti, ko boste spoznali, kako ste čudoviti v Božjih očeh, kakor pravi apostol Pavel: »Nič ne skrbite, ampak vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo in zahvaljevanjem«.

Po Mariji k miru

V Marijinem imenu se skriva beseda MIR. To ni naključje, naš notranji mir, ki je naše največje orožje zoper nemir tega sveta, temelji na Mariji. Podoba Marije današnjega praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, prikazuje Marijo kot dekle stoječo z eno nogo na kači. Kača predstavlja Satana, ki razdvaja, laže ter na ta svet vnaša nemir, kaos, ki ogroža naše življenje, naš duhovni in telesni blagor: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« pravi Eva v današnjem prvem berilu. Vedno znova se v našem življenju pojavi neka kača, hudi zmaj, ki nas s svojim brezsmiselnim govorjenjem ali rjovenjem zmede, da počnemo neumnosti.

Toda mi imamo Marijo. Marijo, ki v naša življenja vnaša red in mir, s tem, ko nam v naša življenja prinaša Jezusa, saj nas je Bog »v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam sporoča, da Gospodov mir prihaja v naša srca z brezmadežnostjo: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj.« Marija je morala biti brezmadežna, da je lahko v svoje življenje sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. To je kot takrat, ko hočemo doma nekaj skuhati ali speči -potrebujemo čisto posodo in ostale pripravke. To je podobno kot če hoče zdravnik operirati pacienta, potrebuje čiste in sterilne kirurške pripomočke.

Brezmadežnost ni moralno – etična kategorija. Brezmadežnost tudi ni zunanja popolnost, saj po Evi postajamo od znotraj omadeževani zaradi izvirnega greha, ki je napuh, samovolja, neposlušnost, trma. Po Mariji pa postajamo brezmadežni, ko se prepustimo Božji volji in previdnosti, kot Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« Ko se bomo uspeli, tudi po Marijini priprošnji, prepustiti Božji volji in previdnosti, bomo postali brezmadežni. V nas ne bo madeža Satanovega napuha, temveč bo nas delovalo »veličastvo njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« In zato boste šli pred Božičem k spovedi.

Mir

Druga prižgana adventna svečka, oznanja mir. Druga pride za prvo, kar pomeni, da mir izhaja iz upanja. Brez upanja, tudi miru ne bo. Kajti vedno do konca našega življenja nas bo nekaj vznemirjalo, vedno nam bo nekaj kratilo spanec in jemalo mir. Toda to so zunanje stvari, ki ne smejo vplivati na našo notranjost, če v njem kraljuje Bog, ki je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.«

Zato je hrepenenje po miru na svetu, brez vojn in sporov jalovo početje, zakaj vsaka vojna in vsak prepir, ter vsak nemir se začne v človekovi notranjosti. Zato pravi pregovor: najprej pometi pred lastnim pragom oz. kakor pravi Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3) Tako nam prerok v današnjem prvem berilu pravi: »Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!" Prerok ne naslavlja celega sveta, temveč Jeruzalem, ne naroča, da moramo slačiti in spreobračati vse naokoli, temveč samo sebe. Posameznik je naslovnik Božje ljubezni, vsi skupaj pa seveda tvorimo neko skupnost, katera je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi.

Mir je zato podoben lepo pospravljenem stanovanju, v katerem se dobro počutiš ti in tisti, ki pride na obisk. Mir je podoben urejeni pisarni, ki jo zapustimo ob koncu delovnega dne, pripravljena za delo naslednjega dne: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.« Tako bomo v drugem adventnem tednu pospravljali svoje življenje, da bo pripravljeno in pospravljeno na nov Božični začetek.

Ko pa pospravljamo razlikujemo: to se spravi, ono se pa zavrže. Točno tako, kot pravi apostol Pavel: »da boste znali razlikovati, kaj je boljše in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.« Pri tem razlikovanju nas bo vodilo vprašanje: 'komu to služi?' Če neko dejanje služi Bogu, bo služilo tudi bližnjemu in nam in bo to dejanje čisto legitimno in ga bomo opravili v miru in dostojanstvu, kajti takšno dejanje je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Če pa ga počnemo v nemiru, v naglici, na silo, zadnji hip, pa pomeni, da je nekaj narobe. Takšno dejanje ni legitimno v Božjih očeh ter zato v naše življenja prinaša nemir. Ki če je prevelik, trosimo na okoli.

Upanje, daje smisel našemu početju. Ter zato prinaša mir v naša srca. Tako bodo od danes naprej na adventnem vencu prižgani dve svečki: svečka upanja, ki daje smisel našemu bivanju, ter ga ob svečki miru živimo mirno in dostojanstveno. Ter bo tako »vse človeštvo videlo Božje odrešenje«, ki se dogaja v našem življenju in delu.

Inzulin ali upanje

Danes, ta trenutek, v letu 2021 skorajda živimo, kakor to opisuje evangelist Luka v današnjem evangeliju: »Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega¸ kar bo prišlo nad ves svet.« Zaradi tega nesrečnega virusa in vseh kriz, ki posledično za tem prihajajo prav gotovo nič več ne bo tako, kot je včasih bilo. Toda če zaradi vsega tega ali onega od strahu trepetamo, je to jasno znamenje, da nam je umanjkalo upanja.

Danes na prvo adventno nedeljo smo začeli z novih cerkvenim letom in s tem pripravljanja na rojstni dan Jezusa Kristusa. Zato smo prižgali prvo adventno svečko, s katero bomo ta teden razmišljali in se uvajali v krepost upanja, da bodo »pred Bogom in našim Očetom« utrjena naša srca in življenja »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi,« na Božični dan.

Brez upanja ste goli in bosi v tej solzni dolini, kakor jo opisuje Marijina pesem. Brez upanja ni: ne miru, ne veselja, ne ljubezni niti vere. Ne zamenjujmo upanja z optimizmom, s katerim se tolažijo postarane sufražetke, katere imajo po hiši nalimane listke z napisi kot je 'bodi nasmejan, danes je sončen dan', četudi zunaj padajo ošpičene prekle. Upanje ni tiščanje glave v pesek, temveč je življenje v resničnem času in prostoru v katerem pač živimo in delamo, z vsemi odtenki in okusi: Če pada dež in je turoben dan, ne bomo rekli, da sije sonce in je vse lepo. Upanje namreč ni prepričevanje samega sebe, da je in bo vse dobro, temveč, da ima vse svoj smisel, v božanskem načrtu Božje previdnosti in sicer glede na obljubo »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem.«

Če stojiš zraven optimista, potrebuješ injekcijo inzulina, ker je tako ogabno sladko-prijazen, v resnici pa se utaplja v »razuzdanosti, pijančevanju in življenjskih skrbeh«. Optimist je živčna razvalina ker nima Božje obljube, na katero bi se naslonil. Zato skuša vedno na silo nekaj doseči. Četudi samo z nekim čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani pa se človek, ki z upanjem na Božjo obljubo zre nad kruto realnostjo življenja in dela, ter zato čuje in moli, in pričakuje ter ima zato čas priti v cerkev, pred tabernakelj, četudi ni nobenega, kateremu bi se lahko pokazal. Za optimista je čas sovražnik, za vernika pa zaveznik.

Kaj bomo torej počeli v prvem adventnem tednu? Bili bomo ovčke kakor pravi sveti Janez Zlatousti: ovčka, gre proti pastirju, volk pa od njega beži. Šli bomo proti Jezusu z prižgano svečko upanja. Izpolnili bomo Jezusovo naročilo: »čujte in vsak čas molite.« Ta teden se boste zbirali ob prvi adventni svečki, tako kot celo leto morda niste. Tako boste utrjevali in poglabljali svoje upanje v Božjo obljubo: vse v Bogu najde svoj smisel.

Čigav prav je prav

Današnja nedelja je zadnja v cerkvenem letu in je posvečena podobi Jezusa Kristusa kot kralja. Preden začnemo novo cerkveno leto je dobro, da nas ta Jezusova podoba postavi na mesto, položaj, ki nam po resnici in pravici pripada, zato, da bomo lahko poslušali Jezusov glas, ker: »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Pilat kot svetni vladar Jezusa ni vprašal: ali si prerok, si Božji Sin, temveč »Si ti judovski kralj?« To Pilatovo vprašanje skuša Jezusa zmesti, kar potrjuje da obstaja tudi diabolično resnica, ki nas želi zmesti, vnesti kaos in prepir v naša življenja, zato, da bo svet v katerem živimo in delamo postal kakor ena velika igralnica, kjer se bomo prepirali in ravsali zaradi nesmiselnih vprašanj čigav avto, čigava Barbika je boljša oz. čigav prav je bolj prav. Diabolična resnica je, da tisti, ki dokaže, da je njegov prav bolj prav, vlada drugim. Če sledimo tej diabolični resnici, ne moremo poslušati zveličavnega in odrešilnega Jezusovega glasu, kaj šele da bi mu sledili.

Toda naša življenja niso in ne smejo nikdar postati ali biti diabolična igrica. Nihče se ne sme igrati z nami, ker življenje ni hec. Zato je današnja nedelja Kristusa Kralja, da nas opomni, na zveličavno resnico, da je Jezusu dana »večna oblast, ki ne preide in je njegovo kraljestvo neuničljivo.« Vstopimo torej v Jezusu kraljestvo in sprejmimo zveličavno resnico, da tudi v tem kraljestvu ni demokracije, temveč hierarhija ljubezni. Gospod deluje hierarhično: k Mariji ni prišel kar neki angel, temveč nadangel.

In oblast, ki v Jezusovem kraljestvu deluje, ne deluje, ne izhaja iz zavajanja ali merjenja moči, čigav prav je bolj prav temveč izhaja iz nesebične, popolne ljubezni. Zveličavna resnica je, da je »»Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov,« Bog dal vso oblast. Jezus se ne ozira na to, čigav prav je bolj prav, temveč se ozira na to, kdo ljubi. In tisti, ki ljubi, tisti vlada. Pa če se nam zdi, da ima prav ali ne.

Sami veste, da je ljubezen zelo pristranska. Včasih se zgodi, da gospe mami, bodoči mož njene hčere ni ravno po godu. To pa zato, ker gospa mama ni zaljubljena v bodočega moža svoje hčere. In ne bo se z bodočim možem poročila gospa mama, temveč gospa hči. Pravičnost zahteva povračilo in kazen. Pravičnost nasprotuje usmiljenju in ljubezni. Toda samo ljubezen lahko odpusti in preživi še tako hudo krivico: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov«, gre »slava in oblast na vekov veke.« Amen.

P.S. Kdor ljubi vodi in kdor ljubi se pusti voditi. 

 

P.S.S. Ljubite Jezusa in pokoren vam bo (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Informacija

Ljubezen in sovraštvo sta dva rogova enega kozla. Kozel pa se imenuje informacija. In imeti tega kozla je včasih zlata vredno. Ne samo danes, v dobi informatike, temveč vedno je bila informacija zlata vredna. Če temu ne bi bilo tako, se zavese ne bi premikale, ko gre kdo na sprehod po vasi.

Res je, da vsak v nekaj, nihče pa ne ve vsega. In zagotovo pa za »tisti dan ali uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče«. Tisti dan o katerem govori današnja Božja beseda pa je konec: bodisi konec sveta, bodisi konec življenja individualne osebe. Ta informacija, da bo nekoč konec, nas pušča v negotovosti in v negotovosti noben ne uživa. Toda kristjani imamo še eno informacijo: »V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo, vsak, ki se znajde zapisan v knjigi.« Ta informacija pa nas lahko navda z upanjem in je zlata vredna, ker ponuja rešitev.

Naše krščansko življenje, ne vodi nas slepa usoda ali naključje. Temveč je sreča vsakega posameznika odvisna od njega samega. Od vsakega posameznika je odvisno ali bo ali ne bo zapisan v knjigi življenja. Vse je odvisno od tega ali sprejmeš informacijo evangelija – ali pač ne: Jezus Kristus je »z eno samo daritvijo za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.« In tisti, ki sprejme informacijo evangelija, sprejme Kristusovo daritev, ki se daruje v sveti evharistiji in sveti spovedi in to ga posvečuje. Ne posvečuje nas teologija, ne posvečuje nas pridiga, le ta samo pojasnjuje evangelijsko informacijo.

Imamo informacijo o večnem življenju, informacijo ki nas lahko posveti in napravi za popolne. To informacijo lahko zavrnemo zaradi sovraštva in gremo po poti za večno pogubljenje. Lahko pa sprejmemo in živimo zaradi ljubezen in gremo po poti za večno življenje, ter tako postanemo razumni, kajti »razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba.«

Statistika ruši vero

Obrazec za cerkveno statistiko, ki jo vodi tako škofija, kakor Sveti sedež, je pred 40-imi leti, ko je bilo semenišče polno in ko so ljudje kljub preganjanju trudili verovati, obsegal en list velikost A4. Danes obsega pet listov obojestransko. Vsak lahko po tem podatku hitro ugotovi, da količina, vsaj kar se tiče vere, Boga, ljudi ni vedno vse, ter da količina nikakor ne predpostavlja kakovosti: »ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse kar potrebuje za življenje.«

Obsežnejši statistični obrazci nas silijo v obsežnejše dejavnosti, toda ali nismo s tem podobni hinavskim pismoukom, kateri »si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah«. Lokalne Cerkve, škofije in župnije so tako primorane v nezdravo tekmovanje, katera bo imela čim več različne dejavnosti, da bodo ljudje zaposleni z vsem, razen s preprostim zaupanjem Bogu: »Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod, govoril Eliju.« Zaupanje Bogu, da še vedno drži vajeti v rokah in da se brez Božjega soglasja ne dogodi nič na tem svetu, je tisto, kar povzroči, da ne bo nikdar zmanjkalo ničesar bistvenega v našem življenju. Kadar ne zaupamo, takrat širimo statistične obrazce, ter smo sila nezadovoljni, ker in kadar jih ne moremo z ničemer izpolniti in zapolniti. Poleg tega se nam zbuja grda zavist, če nekomu drugemu to slučajno uspe. Slučajno, ker tudi slepa kokoš včasih slučajno najde zrno.

Danes obhajamo zahvalno nedeljo. Toda hvaležnosti ne bomo našli v statističnih obrazcih in količini. Hvaležnost bomo našli v dejanjih, dogodkih, ki izvirajo iz zaupanja Bogu. Kakor vdova iz Sarepte, ki niti slučajno ni imela dovolj, da bi izpolnila, kar bi morala: »nič pečenega nimam, samo prgišče moke in malo olja.« Toda če to malenkost z zaupanjem izročimo Bogu, lahko še iz tako skromnega, na videz majhnega, nepopolnega, ubogega daru, dogodka, dejanja napravi nekaj dobrega, lepega, resničnega, kakor se je »tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih.«

Ne ozirajmo se preveč na nepopolno človeško dejavnost, ki zapolnjuje statistične obrazce. Oziranje na to človeško dejavnost ne bo spodbujalo našega zaupanja, in prav gotovo ne vzbujalo hvaležnosti. Če pa prvenstveno gledamo na Kristusovo daritev, ki je sveta maša, ki je sveto obhajilo, ki je sveta spoved, potem pa bomo na vsako, še tako majhno človeško dejavnost videli v luči vere, zaupanja in hvaležnosti. Saj nam preko zakramentov Gospod govori: človek - spoštujem te, ljubim te, hvala ti. In mi bomo lahko storili kot je storila vdova iz Sarepte: »šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina.« In bomo preprosto srečni.

Gledanje Boga

Danes na praznik Vseh svetnikov, obeležujemo, praznujemo in slavimo Boga v vseh svetnikih in svetnicah, ki so kdaj koli živeli na zemlji in sedaj prebivajo v nebesih. Svetnike častimo preprosto zato, da bi preko njihovega zgleda in priprošnje prišli do Boga. Svetnik je svetnik predvsem zato, ker se kot prvo zaveda in priznava da je »Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!« In to nam nekako največkrat še uspe.

Svetnik ali svetnica pa sta svetnika v drugo zato, ker ne komplicirata in na Boga že v času zemeljskega življenja gledata takšnega »kakršen je«. In tukaj v drugo nam največkrat ne uspe. Zakaj vsakdo, ki gleda Boga takšnega »kakršen je« ima »upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« Upanje v Boga, da zmore iz najhujšega zla, iz najhujše krivice napraviti nekaj dobrega nas očiščuje zmotnih predstav o Bogu, o nebesih, o Cerkvi, o naših bližnjih s katerimi hočemo ali nočemo živimi in delamo.

Svetniki vidijo Boga takšnega kakršen je in ga ne vidi kot avtomat za izpolnjevanje želja. Tudi ni Bog sredstvo za izživljanje svojih fanatičnih frustraciji. Bog ni trofeja, ki naj bi si jo z lastnimi zaslugami prislužili ali nagrada za uspešno in poslušno krščansko življenje. In predvsem za kristjana, za katoličana Bog ni sovražnik. Bog je naš največji blagor, saj je »»Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!«

In v današnjem prvem berilu smo slišali »Vsi angeli so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga«. Ne samo angeli, tudi vsi svetniki in svetnice, ki jih danes slavimo, častimo in veselo praznujemo so že v času svojega zemeljskega življenja morali in hoteli pasti na svoje obličje, ter moliti Boga. In kako so to naredili: bili so ubogi v duhu, bili so krotki. Bili so žalostni, ker vesel človek ne more biti potolažen. Bili so lačni in žejni pravice, kajti popoln človek ne more biti nasičen. Bili so čisti v srcu, miroljubni in bili zaradi pravice preganjani. Zaradi Jezusa, ne zaradi lastne nečimrnosti, so jih zasramovali, preganjali vse hudo zoper njih lažnivo govorili. Kar poglejmo svetega Roka, kaj so z njim napravili ko je prišel po dolgem času nazaj: v ječo so ga vrgli.

Bog je takšen kakršen je in videli ga bomo le če bomo živeli po blagrih. In ko ga bomo videli, bomo imeli upanje, ki pa je tisto veliko plačilo, ki nam ga blagri danes obljubljamo: »kajti veliko je vaše plačilo v nebesih«. Upanje, da z videnem Boga, vidimo večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Kdo je moj bližnji?

Če vem, kdo je moj bližnji, ter se ga tudi zavedam, potem ne bo težko narediti to, kar nam Bog po Mojzesu naroča: »Boj se Gospoda svojega Boga in vse dni izpolnjuj njegove zakone in zapovedi.« Na zapovedi in prepovedi lahko gledamo na dva načina: kot na sredstvo zatiranja in sovraštva, ali pa kot na sredstvo izražanja ljubezni in spoštovanja, odvisno od tega, kdo je moj bližnji, ter kako se ga zavedam.

In kdo je moj bližnji? Tisti, za katerega mi ni vseeno. Bati se Boga na primer ne pomeni to, da trepetamo pred njim, kakor pred nekim grozovitim bitjem, ki nas hoče požreti ali uničiti. Temveč je pomen strahu Božjega v ljubezni, kakor nam Jezus danes svetuje: ljubiti Boga »iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo, ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kot vse žgalne daritve in žrtve.« Kdor nekoga ljubi, se ga boji prizadeti, saj globoko v sebi ve, da ga lahko s tem izgubi. Bati se Boga pomeni, bati se ga izgubiti. In zato izpolnjujemo zakone in zapovedi.

Pa ne bojimo se samo izgubiti Boga. Če vem, kdo je moj bližnji, ter če se ga zavedam, se ga bojim prizadeti, kakor izgubiti. Za to so tukaj zakoni in zapovedi, s katerimi sem zavarovan jaz in moj bližnji. V primeru, da ne spoštujem Božjih zakonov in zapovedi, potem postane moj bližnji moja trofeja, mož in žena postaneta cimra, prijatelji sovražniki, sosedje tujci, sodelavci tekmeci.

Uspešnost izpolnjevanje raznih zakonov in zapovedi je odvisna od bližine oz. oddaljenosti. Z nekom namreč lahko živim in delam, pa ni moj bližnji. Moj bližnji je tisti, ki živi v mojem srcu, za katerega se trudim, z vsem srcem, z vsem umevanjem in z vso močjo. Tako tudi Jezus lahko »dokončno odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje za nje.« Če Jezus ni moj bližnji, ne bo preko Jezusa prihajal k Bogu. Jezus pa vedno živi v Cerkvi, v zakramentih, vprašanje pa je ali mi živimo z Jezusom. Je tudi Jezus moj bližnji, Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi?

Če se ukvarjamo pretežno s tem, kaj je greh in kaj ni greh, kaj se sme in kaj se ne sme, bomo hitro postali greh. Kdor se preveč ukvarja s hudičem bo postal hudič in bo povsod videl hudiča, namesto da bi povsod videl Boga. V kolikor pa vse svoje srce in vse svoje umevanje in vse svoje moči usmerimo v to, da bi vzljubili in ljubili, Boga, svoje bližnje, pa ne bomo prekršili nobene zapovedi, četudi bi to hoteli. Kakor pravi sveti Avguštin: 'Ljubi in delaj, kar hočeš', kajti če boš resnično ljubil, ne boš napravil nič slabega. Ker Bog je ljubezen in v Bogu ni nič slabega, nič zlega.

Špinača

Komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega. Teh sredstev za dosego svojih ciljev ne uporabljajo samo kriminalci o katerih beremo v črni kroniki, temveč praktično vsi, vsak dan: če ne poješ špinače, solate, korenčka, ne dobiš torte. In potem se mora ubogi revež daviti s tisto zeleno rečjo. Ste kdaj pomislili, da bi uporabili vero: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« pravi Jezus slepemu Bartimaju v današnjem evangeliju.

Bartimaj se najbrž zavedel da z prej (zgoraj) omenjenimi sredstvi pri Jezusu ne more kaj dosti doseči. Res je, da lahko župnika, škofa, podkupite in kaj vse ljudje v župnijski pisarni ne obljubijo, da dobijo nek liste, potrdilo, versko storitev, obred Ampak: »nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona«. In Boga se ne da podkupiti. Z zgoraj omenjenimi sredstvi lahko dobite neko zemeljsko dobrino, tudi če je to storitev Cerkve. Ne dobite pa milosti, blagoslova, katarze, ozdravitve in kar je najpomembnejše – odrešitve. To pride samo in nič drugače kakor po Božji milosti, ki si jo moramo izprositi: »In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«

Nobena moč tega sveta, nobeno komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega se ne more primerjati s čisto preprostim dejanjem vere: »Mnogi so ga grajali naj umolkne, on pa je še bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me.« Za dosego svojih zemeljskih in nebeških ciljev vernik ne potrebuje nič drugega kakor vero. Vera pa je, predvsem zaupanje.

Lahko trmarimo kot majhen otrok pri skledi špinače, lahko pa seveda uporabimo dar, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in to je vera. Vera je predvsem zaupanje. Bartimaj hodi za Jezusom in se dere – lepše povedano moli – ker mu zaupa. Kadar torej česa ne bomo razumeli, ko kaj ne bo tako, kot si domišljamo, da bi moralo biti, ko se bomo počutili, kakor da smo pred krožnikom špinače, skledo solate ali kakšne druge čudne nagravžne stvari, takrat bomo uporabili vero, da bomo doživeli, kakor pravi prerok Jeremija: »Z jokom bodo prišli s tolažbami jih pospremim nazaj.«

Ne junaka, niti sužnja temveč vernika

Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«

Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.

Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.

Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.

Zdrava pamet

Bogastvo samo po sebi ni zlo in biti bogat ne pomeni biti slab. Saj nekateri bogastvo podedujejo, nekateri ga pridobijo s trdim delom, nekateri pač zadenejo na loteriji. Bogastvo ni samo v denarju in zlatu. Neki moj kolega je tako bogat na družbenem področju, da je sposoben iz pogrebščine narediti veselico. Zopet drug je tako pobožen, da ko on začne moliti začno svetniki zardevati. Bogastvo pa zna biti ovira na naši pot v nebesa zaradi navezanosti nanj: »Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel, imel je namreč veliko premoženje.«

Vsaka pretirana navezanost je ovira do naše blažene sreče tako na zemlji, kakor na poti v nebesa. Tudi navezanost na greh. Se najdejo ljudje, ki se imajo za verne, pa ne hodijo k spovedi, češ, saj nimajo nobenega greha. Toda: »Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor«. Lahko varamo ljudi, lahko varamo sami sebe, ne moremo pa Boga. V nekaterih samostanskih redovih imajo tako ganljiv obred tik pred smrtjo. Opat ali opatinja pride do umirajočega in mu reče: »Odpuščamo ti in te odpuščamo. Nič te ne veže na nas in nisi več vezan na ta svet. Odvezujemo te od vseh zemeljskih dolžnosti. Lahko greš v miru h Gospodu, ki te čaka«. Biti evangeljsko svoboden torej ni samo zunanja nenavezanost, temveč veliko bolj notranja: navezanost na predsodke, tradicije, izročila, in kar je podobnega, nam lahko preprečuje vstopiti v nebeško kraljestvo: bodisi v času življenja do obhajila ali spovedi, bodisi ob zadnji uri v nebesa.

Kaj torej storit? Prositi za modrost oz. kakor radi rečemo: za zdravo pamet. Nekdaj so veliko molili in prosili za zdravo pamet, pa lahko rečemo, da so bili kljub stiskam, preizkušnjam, slabšim standardom, življenju brez dizla in elektrike srečnejši. Saj kakor pravi današnje prvo berilo o modrosti – zdravi pameti: »Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole, v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič.« S kančkom zdrave pameti, bomo videli in cenili kaj vse imamo in ne samo pogrešali, česa vsega nimamo. S kančkom zdrave pameti bomo imeli pravo mero do vsega. Ne bo potrebe ne po protestih, ne po nasilju, niti po nevoščljivosti ali ljubosumju. Kdor je torej nenavezan na to kar ima in na to kar nima bo neizmerno bogat, saj bo »zdaj v tem času prejel stokrat« vsega »v prihodnjem veku pa večno življenje«.

Teden Božjega otroštva - Devica Marija rožnovenska

Na zadnji dan tedna otroštva, se spominjamo Rožnovenske Matere Božje. Ta spomin ima rahlo borben značaj, saj se spominjamo tistega davnega dne: 7. oktobra 1571 ko je krščanska vojska v bitki pri Lepantu premagala turško grožnjo. Kako grozna je bila ta grožnja poroča poročilo iz tistega časa, ko se je v Dunajski stolnici, ki ni ravno majhna zbralo skorajda celo mesto: vsi so molili rožni vence, bogati, revni, plemiči, meščani, kmetje vsi so bili skupaj natlačeni v tej stolnici in moli rožni venec v zaupanju na rešitev, kakor smo slišali v današnjem berilo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«

Preko celega tedna smo poslušali in se učili, kako zaupati: od svete Terezije Deteta Jezusa do svetega Bruna, in vendarle imajo vsi ti svetniki eno zelo veliko skupno značilnost: molili so. Največje dejanje zaupanja je molitev. Kdor ne zaupa, ta ne upa in ne moli. Značilnost otrok je, da svoje starše nenehno nekaj prosijo in jih gnavijo. Mislim, da je še vsak kdaj v trgovini srečal otroka, ki hoče s histeričnim metanjem ob tla doseči, da bi mamica kupila igračko ali čokoladico. Otroci, ki nimajo, prosijo svoje starše, ki imajo, da bi imeli. Mi Božji otroci, ki nimamo prosimo Nebeškega Očeta, ki ima, da bi imeli. Jezus na mnogih mestih v evangeliju razodeva: prosite, iščite trkajte in boste prejeli, našli in se vam bo odprlo.

Vsekakor samo iz naslova Božjega otroka ne bomo nič prejeli. Milost predpostavlja naravo. Če ni narave, tudi milosti ni: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«. Če svoje narave v Duhu in resnici ne privedemo pred Boga, ne moremo pričakovati kakšne posebne milosti. Tudi apostoli so se opravili iz mesta, kjer je bil Jezus križan in »Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter vsi ostali«. Svojo človeško naravo moramo privesti pred Boga: v molitvi in dejanju. Božje sledi so sicer vidne po vsem svetu, a Božje veličastvo je v tabernaklju župnijskih cerkva.

Včasih otroci, da bi pri starših nekaj dosegli za pomoč v prošnji prosijo svoje dedke, babice, tete, strice in ostalo sorodstvo. Tako se k Bogu obračamo tudi preko Marije, saj ji zaradi njenih lastnih besed: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, Jezus ne more odreči nobene prošnje. Od Boga lahko preko Marije z molitvijo rožnega venca marsikaj izprosimo, kakor so tudi izprosili 7. oktobra 1571.

Ker otroško zaupamo v Boga Očeta, bomo Boga molili in se Bogu priporočali, ker zaupanje pomeni, da se zavedamo in preko molitve izražam svojo vero, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«. Če si zaskrbljen, če te je strah, če potrebuješ tolažbo, vzemi vendar rožni venec v roke in začni moliti. Marija na mnogih krajih razodeva in priporoča molitev rožnega venca. Ne pravi koliko rožnih venec moraš zmoliti, včasih je ena desetka čisto dovolj. Kakorkoli že. Če želiš živeti srečno, mirno in blagoslovljeno, potem boš molil. Kajti kdor moli zaupa in kdor zaupa, da upa in ve, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«.

Teden Božjega otroštva - sveti Bruno

Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.

Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.

Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.

Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.

Teden Božjega otroštva - sv. Favstina Kowalska

Peti dan tedna Božjega otroštva se bomo seznanili s sveto Favstino Kowalsko. To svetnico malokdo pozna, pa je zaradi otroškega zaupanja Jezusu prestavila goro nezaupanja. Ona je namreč kriva, da teden po Veliko noči obhajamo nedeljo Božjega usmiljenja. Ona je kriva, da imamo rožni venec in vzklike Božjega usmiljenja. Po njej Jezus namreč govori: »Čim bolj duša zaupa, tem več bo prejela. V veliko tolažbo so mi duše z brezmejnim zaupanjem, kajti vanje izlivam vse zaklade svojih milosti. Veseli me, da hočejo veliko, kajti moja želja je, dajati veliko, zelo veliko.«

Kaj je sveta Favstina napravila, da je zaslužila čast svetništva? Preprosto zaupala je, ter delal po Božjem naročilu kakor prerok Jona iz današnjega berila: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu oznanjuj, kar ti povem.« Ni šla sicer v Ninive, živela je na Poljskem, toda tam kjer je bila kot redovnica, tam je vse delala z velikim zaupanjem Bogu, pa naj bo delo na vrtu ali pa pri kuhanju krompirja. Sploh to opravilo ji je bilo zelo zoprno, kuhati kropmir za več kot 200 ljudi v ogromnih loncih. Kadar ji je bilo najbolj zoprno se je spomnila Jezusovih besed: »Oseba, ki zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečna, kajti jaz sam skrbim zanjo.« Tam, kjer je živela in delala je kakor prerok Jona oznanjala to, kar ji je Jezus v mnogih videnjih sporočil: »Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja«.

Sveto Favstino so njene predstojnice imele za histerično nuno in Cerkev jo je mnogo preizkušala, da je spoznala resničnost njenih mističnih izjav. In še danes mnogi verniki zamahnejo z roko, češ, to je navadna naivnost. Pa ni, to je udejanjeno otroško zaupanje, enako, kakršno je imela Marija iz današnjega evangelija: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet« Marija si je izvolila delež otroškega zaupanja. In tudi mi bomo, ko bomo vznemirjeni, zaskrbljeni ali kako drugače nemirni, storili isto, kot sta storili Marija, sedli bomo k Jezusovim nogam in z besedami svete Favstine molili: »Jezus, vate zaupam!«

Teden Božjega otroštva - sv. Frančišek Asiški

Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.

Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.

Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.

Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.