Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«

Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.

Praznik svobode in zaupanja

To, da je Jezus bil v nebo vzet, da je šel v nebesa pred binkoštmi, ni nič nenavadnega. Še več, prav čudno bi bilo, da Božji Sin ne bi napravil nekaj čudnega, težko dojemljivega. V končni fazi, Božji Sin je Božji Sin in od njega se pričakuje, da počne čudne in nenavadne stvari.

Toda, da gre v nebesa navaden človek, kakor Marija, se zdi nenavadno, čudno in po človeški logiki nesprejemljivo. Toda v bistvu, toda v bistvu ni nenavadno, temveč ciljno, ker kot pravi apostol Pavel, bodo od mrtvih vstali »kot prvi Kristus potem, kateri bodo Kristusovi«. Tistim, ki pripadajo Kristusu ne more biti nič nelogično. Zakaj vera v Jezus Kristusa nas primora, da počnemo čudne in nenavadne stvari, ne samo v očeh nevernikov in bogokletcev, temveč dandanes tudi v očeh vernih nevernikov.

Poudarek Pavlove besede pa je: »kateri bodo Kristusovi.« Marijino vnebovzetje je poroštvo Jezusove obljube: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli.« Oživeli pa bodo vsi, kateri bodo Kristusovi. Seveda je vprašanje, kdo je Kristusov? So to vsi tisti, ki so zapisani v matične knjige v župniji? Kristusovi so tisti, »ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Kakor Marija.

Marija je bila v nebo vzeta zato ker je popolnoma zaupala Bogu. Zaupanje pa ne pride samo od sebe, temveč preko naporne vadbe poslušanja in uboganja. Uboga pa tisti, ki je v popolnem uboštvu, odvisnosti od Boga. Poslušnost in uboganje pa v verni ne predstavlja, uboganja v nekih moralnih in etičnih normah, kot si to običajno zelo radi predstavljamo. Če nam nekdo ukazuje neko nemoralno grešno dejanje, ga seveda ne bomo ubogali. Ubogali pa bomo v tistih teoloških, dogmatičnih ritualnih zadevah naše veroizpovedi. Kar spomnimo se Kane Galilejske v kateri Marija naroča strežnikom naj ubogajo Jezusa in le ta ne zahteva od njih, naj kamnite vrče nosijo od Kane do Jeruzalema, temveč, da jih zgolj napolnijo z vodo.

Uboganje v tistih teoloških zadevah, ki ne prizadenejo naše moralne integritete, pa nas napravlja svobodne. Proste krivde, slabe vesti, ki teži k tlom in nam preprečuje, da bi se svobodno vzdignili v nebo, kakor danes praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja.

Vstopimo torej na današnji praznik v Božji fines, ter začnimo vaditi in se utrjevati v poslušnosti in uboganju, le tako se bomo utrdili v tistem zaupanju, ki ga je imela Marija, da lahko Bog vse uredi, tudi takrat ko se nam zdi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. V zaupanju, da lahko Bog poskrbi, kakor smo slišali v današnjem berilu, ko je žena bežala pred zmajem in hudičem: »Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil.« Bog nam je pripravil prostor, v katerega pa bomo stopili zgolj z zaupnim poslušanjem in uboganjem Božje besede, ki se razodeva tudi na ambonu in prižnici.

Krava s sedlom

Sveta mati Terezija je napravila v Kalkuti dobesedni čudež. Iz čiste niča je ustvarila redovno družbo, ki se ukvarja izključno z zavrženimi izmečki prebavnega trakta družbe. In spričo takšne humanitarne dejavnosti bi človek pričakoval, da je v nenehni povezanosti z Jezusom gojila pobožne misli. Pa ni bilo tako. Sveta mati Terezija je 40 let preživela v popolni temi, v popolni čustveni osamljenosti od Jezusa, in se je večkrat spraševala ali sploh veruje, ali sploh ljubi Boga. Bila je kakor Elija iz današnjega prvega berila: »Dovolj je zdaj, Gospod vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje«

Iz njenega življenja lahko ugotovimo, da vera in čustva niso vedno skladna. Vera in čustva so velikokrat podobna kravi s sedlom. Kravi sicer lahko nataknete sedlo, nihče vam ne brani, krava je vaša, toda posebnega efekta ne bo. Še več, čustva nam lahko včasih govorijo nasprotno, kar nam vera zapoveduje: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.« Bog ljubi, a se je moral kljub ljubezni odločiti: ali se bo njegov Sin Jezus Kristus, na lesu križa daroval »sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu.«

Vera nam zapoveduje, da moramo posnemati Boga in to pomeni, da se vere ne moremo prepuščati zgolj čustvom, temveč se moramo zanjo odločiti: »Vsak kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« Preko vere prihajamo k Jezusu, veruje tisti, ki se odloči, da bo poslušal posluša in se pusti poučiti. Sveta mati Terezija je 40 let živela z občutkom zavrženosti od Boga. Toda štirideset let je vsak dan preživela nekaj časa pred Najsvetejšim zakramentom, vsak dan je šla k obhajilu in vsak mesec k spovedi, čeprav so ji njena čustva govorila nasprotno.

In glejte, ne samo da je napravila čudež humanitarnega dela, kljub čustvom je ostala v Jezusovi navzočnosti in postala svetnica, ker se je zavedala: Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz je moje meso za življenje sveta«. Sveta mati Terezija se je, kljub nasprotujočim čustvom odločila, da bo verovala, in sprejemala Jezusa v svetih zakramentih in po teh zakramentih je mati Terezija dobesedno postajal Jezusovo meso za življenje sveta.

Zato se spomnimo na pregovor, ki pravi: 'daleč od oči daleč od srca'. Če si boste dovolili predolgo odsotnost od češčenja Najsvetejšega zakramenta, spovedi in prejemanja obhajila v nedeljo, boste s časoma postali tujci in turisti. S turisti in tujci pa vemo, kako gre: pridejo, grejo in za seboj pustijo opustošenje. Ne samo na zunaj, problem je v naši notranjosti v našem srcu, ki zaradi odsotnosti od fizične podobe Boga postaja čedalje bolj čudno in nesprejemljivo za nas same, ko bomo šli sami sebi na živce, za naše bližnje, ki bodo morali živeti z vernim nevernikom in tudi do Boga, ki ga bomo fizično zavračali. In če nas boli, da nas kdo zavrne, koliko bo bolj boli Boga, ki nas vendarle ljubi s popolno, nesebično ljubeznijo.

Fluktacija nezaupanja

Tisti čas so stari Izraelci godrnjali čez Mojzesa in Arona: »Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse te ljudi.« Danes pa novo Božje izvoljeno ljudstvo kristjanov godrnjajo čez papeža, škofe in duhovnike: ker bodisi ne napravimo tako, kot je včasih bilo, bodisi nas preveč skrbi zveličanje vaše nesmrtne duše, kakor pa užitek telesa, ki bo prej ali slej crknilo in razpadlo.

Kakorkoli že, ko se ljudem začne kolcati »loncih mesa in egiptovske čebule«, ter začno godrnjati, stokati, jamrati, se cmeriti in kar je še podobnh fluktaciji človeške sentimentalnosti, je že prepozno. Takšni ljudje so že okuženi z najhujšo boleznijo človeškega srca in življenja in to je nezaupanje v tisto bistveno vrednoto krščanstva: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen.«

Nezaupanje nas spremeni v pošast, ki žre svoje otroke, sozakonce, prijatelje, sodelavce. Ljudje, ki ne zaupajo Bogu in človeku nenehno nekaj zahtevajo: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?« Ali ni dovolj veliko znamenje ljubezni telo moža ali žene ob katerem se zjutraj zbudiš? Ali te skrb za hrano in obleko ne prepriča dovolj, da te starši ljubijo? Ali ti župnija, nedeljska maša in možnost spovedi in obhajila, služba in otroci, ki jih imaš, ne prepriča dovolj, da te Bog ljubi? Zakaj ne vidiš nebeške mane, ki ti pada tako rekoč v naročje?

Nezaupanje je težko ozdraviti. To je zahrbtna in trdovratna bolezen, kot glivice na nogah. Zato je boljša preventiva kot kurativa: Kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »Treba je odložiti starega človeka, kakor je živel doslej in ga uničujejo blodna poželenja.« Kakor hudič beži pred križem, tudi vi bežite pred blodnimi poželenji. Le ta nas spravljajo v godrnjanje in pritoževanje, ter nas zastruplja, da ne moremo videti in uživati v Božjih darovih, Božjih znamenjih ljubezni, ki jih je obilo. Bodite zadovoljni s tem, kar imate in to izkoristite v polnosti tudi tako, da: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«

Pogoj za uslišanje

Včasih se zdi, da se nič ne spremeni, ne glede na to, koliko in kako molim. Toda razlog, da naša molitev ni uslišana in da se ne zgodi tisto, kar največkrat imenujemo in razumemo kot čudež je v nas, ne v Bogu. Kakor se je izgovarjal Elizejev sluga iz današnjega prvega berila: »Kako naj to – dvajset ječmenovih hlebov in svežega klasja postavim pred sto mož.« Takšno ugovarjanje, je podobno kakor tistim, ki molijo in prosijo za dež, a na molitev pridejo brez dežnika.

Osnovna formula, osnoven recept za uslišano molitev, za čudeže je: 'milost predpostavlja naravo'. ¸Uslišana molitev, čudež je nadnaravni pojav v naravnem svetu. Kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« Elizej in potem Jezus ni napravil čudeža iz nič, temveč je »vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče«, čisto preprosto, brez bliskanja, grmenja. Brez horde angelov in ostalih nadnaravnih bitij. Če pa je naša vera prevelika – da prav ste slišali, prevelika, kajti v imenu vere lahko počnemo velika dela, samo k obhajilu in k spovedi pa le ne moremo iti. Če naša vera ni dovolj močna, da bi šli k spovedi in v nedeljo prejeli obhajilo, potem molitev ne more biti uslišana. Kajti milost predpostavlja naravo.

Naša človeška narava, je tistih pet ječmenovih hlebov in dve ribi in to je predpogoj za uslišano molitev. Nato potrebujemo še hvaležnost, do vsega, s čimer nas je Bog obdaril pri rojstvu, med življenjem. Hvaležnost ne pride sama od sebe, temveč se jo je potrebo naučiti. Do hvaležnosti pridemo preko spoznanja, izkušnje ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti, kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »opominjam vas, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti.« Samo tisti, ki je bil ponižan, ki je bil ukročen in ki je nekaj pretrpel, se bo naučil hvaležnosti. Za to, kar je, kar ima. Za to, kje in s kom živi in dela.

Brez hvaležnosti, bomo zaničevali sebe in drugega, kakor apostoli iz današnjega evangelija: »a kaj je to za toliko ljudi.« Brez hvaležnosti bomo videli samo tisto, česar ni, oz. bomo videli, česa je premalo. In če ničesar ne vidimo, in ničesar ni, potem, nič ne more biti, ker: 'milost predpostavlja naravo'. Vernemu katoličanu, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28), ker se zaveda in veruje, da je Bog: »Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.«

Točka Jezus

Stat crux dum volvitur orbis – križ stoji, ko se svet vrti, je moto karuzijanskega reda, kakor moto vernega kristjana, kakor to izraža današnja Božja beseda, saj se namreč vse vrti okoli Jezusa: »Prišel je, da oznani mir vam, ki ste bili daleč in mir tistim, ki so bili blizu.«

Zaradi Jezusa, Božjega Sina namreč prihajamo in odhajamo. Zaradi Jezusa so apostoli šli na misijo in so se vračali k Jezusu poročat: »o vsem, kar so storili in učili«. Zaradi Jezusa so odšli na samoten kraj, ker zaradi Jezusa »še jesti niso utegnili«. In po drugi strani so množice odhajale od tam, kjer so živeli in delali, da bi prišli na »samoten kraj,« ker bi se zopet srečali z Jezusom. Skupna točka tistih, ki prihajajo in odhajajo je samoten kraj. In ni bolj samotnega kraja, na tem svetu, kjer se človek lahko sreča z Bogom, kakor so to naše župnijske cerkve.

Naše cerkve in cerkvice izražajo so nepremične točke, ki obstajajo skozi stoletja in izražajo zgoraj omenjeni moto, geslo: 'križ stoji, medtem ko se svet vrti'. Cerkve in cerkvice oznanjajo Jezusa, pod podobo svetih zakramentov, ki je edina nepremična točka v življenju vernega kristjana, pa še ta nepremična točka je dinamična v svojem obstoju. Četudi smo lahko podobni razkropljenim ovcam iz današnjega prvega berila, četudi prihajamo in odhajamo, se lahko v »točki Jezus«, znova najdemo, ter dosežemo tisti mir, zaradi katerega se najdene ovce »ne bodo več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana.«

Skušajmo biti hvaležni za te »Jezusove točke«, ki so razširjene in razmetane po vsem svetu. To so tisti, največkrat samotni kraji, kjer lahko dosežemo svoj mir, mir, ki prihaja iz Gospoda in mir, ki ga svet ne more dati. Da, morda zopet prihajajo časi polni preizkušenj in znova se nas loteva nemir. Toda v tistih dneh, ko se zatečemo pod varstvo Najsvetejšega zakramenta, bo »Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem.«

Ni kompromisov

V kolikor ste danes pozorno poslušali Božjo besedo, ste morda opazili nenavadno Jezusovo držo: »Če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje«. Ta drža je resnično nenavadna, saj apostolom naroča, da naj ne popuščajo in naj se ne prilagajajo svetu, če jih svet noče sprejeti.

Jezus ne dopušča nobenih sporazumov, popuščanj od svojih zahtev, predvsem do tistih, ki ne sprejmejo apostole, ki bodisi oznanjajo Jezusa, bodisi delujejo v Jezusovem imenu: »In šli slo ter oznanjali naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov.« Jezusovo naročilo: »otresite si prah z nog,« pomeni, če vas ne sprejmejo in ne poslušajo. Ne prekinjajte, ne grozite, temveč ignorirajte, ter pojdite dalje.

Oznanjevanje in rast nebeškega kraljestva namreč nikdar ne bo dovršeno in nikdar dokončano. Po eni strani imamo nenehen dotok kristjanov, ki morajo biti evangelizirani, po drugi strani pa imamo eno veliko mlako mlačnih kristjanov, za katere pa bi bilo dobro, da bi bili še enkrat evangelizirani. Oboji pa seveda neredko ne marajo slišati 'zoprnega drobnega tiska', kakor smo slišali v današnjem prvem berilu in tozadevno preroke odrivajo ne periferijo: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj. V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati.« Prav gotovo prerok Amos v Betelu ni prerokoval v prid zemeljskemu kralju, temveč nebeškemu, ter zato ni bil zaželen.

Želja Boga je in ostaja, da bi se vsi zveličali: »da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« Toda kljub tem pobožnim željam, Bog ne misli sklepati kompromisov in se Jezus ne misli metati po trepalnicah, če kdo noče izpolniti Božje volje.

Eno je, če si želimo izpolniti Božjo voljo, brez barantanja, pa naj nam to slabotna človeška narava še tako nagaja. Za takega je Bog pripravljen postati svojega Sina na križ: »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi.«. Za takega obstajajo zakramenti Cerkve. In to svojo željo po izpolnjevanju Božje volje izkazujemo, z brezkompromisnim upoštevanjem določil, med katerimi je nedeljska maša na prvem mestu, ter s prejemanjem zakramentov pred vsem svete evharistije in svete spovedi.

Nekaj drugega pa je, če ti nočeš izpolniti Božje volje, ter zavračaš Boga: dejansko ali pa s postavljanjem nekih čudnih pogojev, bodisi v smislu 'radi bi dal a zraven nedolžen ostal', bodisi si domišljaš, da delaš Bogu uslugo, ko pa je vendarle Bog »v ljubezni določil naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

Naše človeško življenje v resničnih in resnih zadevah, kamor za vernika spada tudi vera, ne dopušča kompromisov. Na koncu je vedno vprašanje: hočeš – nočeš. Brez pogojev, brez kompromisov. In v končni fazi, takšna je prava ljubezen: brez pogojna. Zato tudi zaročence pred poroko vprašamo: če slučajno postavljata kakšne pogoje. Kajti če jih, takšen zakon ne obstaja in ne more obstati.

Nepopoln človek

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti. To so stvari, s katerimi se dnevno srečujemo in ki nas največkrat spravijo v slabo voljo. Pa ni nobene potrebe za to, če jih jemljemo tako, kakor jih vidi Bog. Bog dopušča takšne stvari v našem življenju in v življenju naših bližnjih s katerimi živimo in delamo iz preprostega razloga, da se ne bi prevzeli: »da se zaradi vzvišenosti razodetja ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« In človek se lahko hitro prevzame: malce višja izobrazba, malce pomembnejši položaj, malce več denarja, pa že misliš, da si Bog in batina.

Prevzeten človek je človek »trmastega obraza in predrznega srca.« Je neizprosen, netoleranten, ne dopušča in ne priznava niti svojih slabosti in pomanjkljivosti ter jih skuša zastreti z neko lažno fasado idealnosti, niti tujih. Zahteva popolnost in vidi samo nepopolnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« Prevzeten človek si domišlja, da je edinstveno, superiorno, nadnaravno bitje. Ter je seveda zato slep in gluh za tisto, kar je resnično nadnaravno. Prevzeten človek ni in ne more biti veren, zakaj, kakor beremo v prvem Petrovem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje milost« (1 Pt 5,5). In zaradi te nevere ima Bog zvezane roke: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela. In čudil se je njihovi neveri«

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti so zato, da nas zbližajo. Pomanjkljivosti, lastne in tuje nas napravljajo ranljive, ponižne, občutljive, empatične, dovzetne za bližnjega, pa naj bo to Bog ali človek: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Jaz imam nekaj, kar ti nimaš, ti imaš nekaj, kar jaz nimam. Najine slabosti naju povežejo, krepijo in dajo moč. Saj si lahko medsebojno pomagava in tako gradiva odnos. Poglejmo samo ljubezen: odrasel človek mogočen v besedi in dejanju se zaljubi in postane otročji, nespameten, ranljiv. Bljak! Tega prevzeten človek ni sposoben. Prevzeten človek ni sposoben ne ljubiti in ne verovati. Prevzeten človek kupuje, zahteva, jemlje, krade.

Poglejmo samo apostola Petra. Ni bolj neprimernega človeka, da bi bil prvi izmed vseh apostolov, prvi škof in prvi papež. Njemu, ki je Jezusa tolikokrat izdal, da sploh ne štejemo več. Njemu, ki je tako dvomil, da ni mogel hoditi po vodi. Njemu, ki je bil pri zadnji večerji poln visokoletečih besed in je nato prvi zbežal v Getsemaniju, ter ga na to trikrat zatajil. Njemu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva in mu dal oblast razvezovati in zavezovati grehe. Njemu je Jezus najbolj zaupal, ker je bil šibak, slaboten, pomanjkljiv. Zakaj Petru? »Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje«.

Ne bojmo se, ne bežimo in ne jezimo se zaradi lastnih ali tujih slabosti, pomanjkljivosti. To so orodja našega Odrešenja. Zakaj, ko priznavava, da sva slabotna, da sva ranljiva, naju to preganja in priganja, k tistemu, ki je sposoben delati »mogočna dela«, tistemu ki obuja od mrtvih: in to je Bog. Zato se svojih slabosti, pomanjkljivosti, napak, ne bom sramoval, ne bom jih skrival, temveč: »se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.«

Zmagovita dvojica

Sveti Peter in Pavel sta zmagovita dvojica, ki določata smer in ritem Cerkve. Peter, ki je Jezusu sledil od začetka, ko ga je Jezus poklical kot ribiča, ki je bil priča Jezusovi smrti in vstajenju, ter Pavel, spreobrnjenec, ki se je Jezus pridružil kasneje in je bil najprej celo njen preganjalec. Sveti Peter in Pavel sta kot vera in razum: drug drugemu ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

Sveti Peter je tradicionalist. Predstavlja tisto, kar je v Cerkvi tradicionalno in konzervativno. Sveti Peter predstavlja legalistično, pravno, razumsko institucionalno dojemanje krščanstva. Jezus Petru poveri ključe nebeškega kraljestva: »Kar koli boš zavezal na zemlji bo razvezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih,« zaradi česar je Peter prvi papež in ta oblast zavezovati in razvezovati se po apostolskem nasledstvu prenaša tja do zadnjega kaplana Svete Katoliške in Apostolske Cerkve In da kljub vsemu Peter Jezusa večkrat izda, kot Pavel, zakaj Peter deluje razumsko in ko razumu nekaj ni logično – odpove. Zato zgolj goli tracionalni obredi, zgolj razumsko, človeško, tradicionalno dojemanje krščanstva prej ali slej odpove.

Zato krščanstvo vedno znova potrebuje dotok žive vode Duha, ki pa doteka preko spreobrnjenja – apostola Pavla. Apostol Pavel je diametralno nasprotje apostola Petra, zakaj Peter je, Pavel pa se daruje: »jaz se že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Nemogoče je ohraniti vero, če se nenehno ne spreobračamo, če se nenehno ne obračamo na pravo pot. Cerkev, ki se vedno znova ne spreobrača, postaja zatohla zakristija, ki pa je pomembna, da lahko celotna skupnost opravlja bogoslužje.

Apostol Peter je akcija, dejavno življenje oznanjevanje Cerkve: »Petra so torej stražili v ječi.« Peter je bil v ječi, ker je oznanjal veselo novico evangelija. Peter je bil v ječi, ker je po trgih in ulicah oznanjal, razvezoval grehe ljudi. Apostol Pavel pa je kontemplacija: »Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila.« Apostol Pavel ne napravi toliko čudežev, kot apostol Peter, apostol Pavel pa razlaga, uči in moli.

Apostol Peter in apostol Pavel sta si bila različna: po karakterju, po starosti, po poslanstvu. Prvi tradicionalist, drugi spreobrnjenec. A sta bila po Jezusu Kristusu brata. Nista si nasprotovala, temveč sta se dopolnjevala. Nista delovala enako, ker je to nemogoče, sta pa isto verovala. Oba sta verovala v enega in istega Jezusa Kristusa. Če je v Cerkvi samo akcija postane Cerkev politična stranka, obrtniška delavnica. Če pa je v Cerkvi samo kontemplacija, pa postanemo brezoblična meglica. Cerkev, pa naj bo to škofija, župnija ali pa družina, mora biti malce Petrovska in malce Pavlinska. Danes praznujemo in slavimo to različnost v eni in isti veri, v Jezusa Kristusa, kajti Jezus je »Gospod, pravičen sodnik; pa ne le meni, ampak vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«

Vraževerniki

Vsake toliko časa moram človek napraviti kakšno trapasto dejanje, zato da ostane, postane normalen. In kaj je v očeh sveta bolj trapastega kakor vera: »Rekla je namreč: Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« Mnogim s katerimi živimo ali delamo, v službi ali družbi se zdimo verniki trapasti. Toda našega sveta ne oblikuje množica mevž in mehkužcev, ki si ne upajo stopiti iz svojih tradicionalnih okvirov, v katerih se vera velikokrat sprevrže v vraževerje, temveč žene in možje, ki so ravno dovolj trapasti, da si upajo verovati: »Hči tvoja vera te je rešila.«

Poglejte predstojnika shodnice z imenom Jair, pomemben mož takratne državne religije, kakšno vero je imel, da je šel prosit nekega Jezusa, ki je oznanjal nek čuden nauk: »Moja hči je v zadnjih zdihljajih, pridi, da ozdravi.«

Tako krvotočna žena, kakor Jair iz evangelija sta napravila nekaj nezaslišanega, ne tradicionalnega, nekonvencionalnega, kakor so tudi Jezusove besede nekonvencionalne : »Deklica ni umrla, ampak spi. In posmehovali so se mu.« Predstojnik in krvotočna žena sta morala storiti, kar sta storila, ter šla do Jezusa, ker bi se jima drugače zaradi tegob življenja – krvotočnost – mrtev otrok - zmešalo. To kar sta napravila pa sta napravila zato, ker sta verovala.

Vera, sama po sebi zahteva nenavadna dejanja. Če jih ni, lahko vera sprevrže v vraževerje, v storitev. Ko vera ne služi več svojemu namenu, to da je most med mojo notranjostjo – dušo in svetom. Eni gredo v vraževerje, drugi v naveličanost oboje pa je smrt vere, ki je »stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi.« Ko vera ne služi več povezovanju človeka in Boga, napravimo greh. Greh naredimo praviloma vedno takrat ko smo naveličani, zdolgočaseni. Prešuštvo je šolski primer tega: mož in žena prevarata drug drugega takrat, ko sta naveličana drug drugega. Iščemo popestritev v adrenalinu, v igralništvu, in podobnih deviacijah.

Zato vsake toliko časa potrebujemo manjši pretres, moramo storiti manjšo traparijo, da se začnemo zavedati: »kako ste v vsem nadvse bogati – v veri, besedi in spoznanju, v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni.« Da se začnemo zavedati bogastva svoje vero in jo začnemo dejavno in javno prakticirati. Ko začutite, da vera postaja gola tradicija, folklora, verska storite – poživite jo. Naredite nekaj nenavadnega kot sta to storila krvotočna žena in Jair – šla sta, dotaknila sta se, prosila sta. Na Novi Štifti imate svete stopnice – ste se že kdaj po kolenih povzpeli po njih? Namesto, da greste v Dalmacijo, pojdite v Padovo: razdalja je ista, vročina je ista. V Padovi ne boste videli samo veličastne bazilike sv. Antona, temveč v njej strop, ki je črn od milijarde sveč, ki so bile skozi 900 let prižgane v prošnjo in zahvalo. Videli boste 900 let star, zlizan grob sv. Antona, zlizan od neštetih verskih dotikov.

In predvsem dragi vele spoštovani vraževernik, ki misliš, da se nič ne dogaja in vedno iščeš nekaj novega: v veri in zaradi vere se vedno nekaj dogaja, toda ker se bojiš izstopiti iz svojih zdolgočasenih verskih okvirov, ki ti govorijo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja«. Ti pravim, kakor Jezus: »Ne boj se, samo veruj!«

Vera je pridobitev

Danes v Sveti Katoliški in Apostolski Cerkvi praznujemo praznik rojstva svetega Janeza Krstnika. Njegova veličina ni v tem, kar je počel, namreč, da je krščeval v Jordanu, temveč v tem, kar je bil: »luč poganskim narodom.« Ker je učlovečenje Božjega Sina nekaj tako imenitnega in prevelikega za preprosto človeško dojemanje, je bilo potrebno tudi rojstvo Janeza Krstnika, da bi nekako zgladil pot in bi ljudje lažje prišli in sprejeli to veselno oznanilo evangelija.

Ne bomo in ne smemo tajiti, da je razodeta Božja resnica težko razumljiva in sprejemljiva. Božja logika je drugačna od človeške logike: »Strah je obšel vse njihove sosede. Vsi ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: Kaj neki bo iz tega otroka.« Jezus ne prihaja razvajat naših čustvenih burbončic, temveč njegova beseda včasih zareže kot dvorezen meč. Ampak ne, če si za zgled postaviš Janeza Krstnika. On je prvi svetnik in sveti, kakor luč poganskim narodom, da bi svoja srca in svoja življenje pripravili na prejem razodete Božje ljubezni. Ta Božja ljubezen je tako skoncentrirana, tako močna, tako direktna, brez mask in fasad, je kakor da bi si direktno v žilo vbrizgali bezgov sirup. To pač ne gre.

Kdor ni čisto dobro naravnan na to Božjo ljubezen, bo spričo vsega truda, ki ga je morda vložil v Cerkev, v vero, v Boga prej ali slej čisto po človeško zavzdihnil: »Zaman sem se trudil, za nič sem potratil svojo moč.« To je znamenje, da nismo če čisto naravnani na Božjo logiko in Božjo ljubezen. Ko pa bomo sposobni z veseljem in ponosom vzklikniti kakor je vzkliknil sveti Janez Krstnik: »Za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.« Takrat ko bomo lahko to dejali, pa bomo vedeli da smo na pravi poti Odrešenja.

Zgled Janeza Krstnika daje smisel naši veri, ki ni zgolj izguba časa in talentov, ki jih podarimo Bogu preko Cerkve. Janez Krstnik je porabil svoje življenje, na koncu z mučeniško smrtjo, za to, da je pripravljal pot za Jezusa. Temveč je vsa izguba zgolj navidezna, saj z vero v Boga vedno samo pridobimo, zakaj pri »Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo.«

Transfuzija

Brez krvi ni življenja, ki je telo. Zato današnjemu praznik imenujemo Sveto Rešnje Telo in Kri. Rešnje zato, ker rešuje. Kri ima v človekovi kulturi pomembno mesto. Človeka rešuje tako, da ga prenavlja. Tako že v stari zavezi beremo, da je Mojzes »polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa poškropil po oltarju.« Pokropil je v znamenje zaveze. Krvna pogodba je močnejša od papirnate: »Glejte, to je kri zaveze.« Kajti kri, kakor vse vsak, ki je kdaj kakšno stvar dal v pralni stroj, težko sprati. Edino kar lahko ostanke krvi uniči je ogenj.

Toda ko se pojavi konflikt, pa naj bo med Bogom in človekom ali ko se pojavi zlo med ljudmi samimi, ne bo nobena kri, še tako nedolžnega jagenjčka rešila konflikta. Zato ker je jagenjček žrtvovan in nobeno živo bitje, ne si ne bo v daritev prerezalo žile za dobro skupnosti. Za rešitev konflikta, zla je potrebno darovanje in ne žrtvovanje. Zato pa potrebujemo Boga, ki je »stopil v svetišče enkrat za vselej, s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.« Bog nas odrešuje s prelivanjem svoje lastne krvi in darovanjem svojega lastnega telesa.

Zato je pravo, strokovno, teološko poimenovanje svete maše, evharistična daritev. Beseda evharistija namreč v grščini pomeni zahvalo. In s sveto mašo se zahvaljujemo za Sveto Telo in Kri darovano na oltarju: »nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« S sveto mašo na nekrvavi način darujemo Božje telo in Božjo kri, za naše Odrešenje: za rešitev tako naših medosebnih konfliktov, kakor konfliktov, ki jim imamo z Bogom, ter tako vedno znova, vsak dan sklepamo novo in večno zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.«

Sveta evharistija, sveto obhajilo je preizkusni kamen naše vere. Ne gre zato ali smo ga vredni prejeti, nihče ni vreden prejemati evharistije. Vendar ali imamo dovolj močno vero ali smo sposobni iti k svetemu obhajilu. Ali smo sposobni priznati, da je v tistem koščku hostije Jezusovo telo, ki nas lahko odreši. Če tega nismo sposobni priznati, in pod kakršnim koli pogojem sprejeti, potem pač nismo verni. Lahko smo vraževerni. Vraževerje zahteva žrtvovanje in maščevanje, vera pa zahteva darovanje: »Jezus je sam sebe brez madeža daroval Bogu.«

Vlogo Cerkve, duhovništva in potrebo po tem lahko razumemo zgolj s potrebo ljudi, po transfuziji brezmadežne Rešnje krvi. In nisem še slišal za primer, da bi si nekdo sam, ko je bil tega potreben dal transfuzijo. In darove vedno dobimo. Če si jih na silo vzamemo, jih pač vraževerno ukrademo.

Stran je trenutno v prenovi!